Živa
Ena redkih ženskih boginji o katerih nam viri poročajo je boginja Živa. Viri so jo zapisali tudi kot Siva, Sivve, Sieba, Shiwa, Žywia. Nekateri so jo povezovali tudi z indijskim Šivo, pa s pridevnikom siv in gotskim heiwa, "družina" in starim saksonskim hiwa, "zaročenka", kar naj bi, baje, navajalo na ženski lik kot sorodnemu ruskemu božanstvu Sim. Starejši viri jo izenačujejo z drugimi boginjami plodnostmi in življenja, na primer z rimsko Cerero. Čaščena je bila med polabskimi Slovani, najverjetneje pa tudi na našem ozemlju. Z Baltoslovani imamo, mimogrede, tudi velike jezikovne podobnosti, kar kaže na arhaičnost našega naroda.
Ker je boginja vsega najsvetejšega, jo v predstavah vidimo kot žensko z bujnimi prsmi in s klasom v roki. Ta predstavlja dva dogodka, setev in žetev, ki sta v ljudskem življenju visoko cenjena. Ni slučaj, da so si tudi izrazi podobni (žito - živeti - življenje).
Čeprav v virih nimamo neposredno potrdila, da bi imela Živa takšno naravo, je važno naslednje. To boginjo se venomer in trdovratno opisuje kot žensko božanstvo plodnosti. Če imamo pred očmi agrarno - matriarhalno osnovo stare slovanske vere, z občutnimi sledovi ženskega poljedelstva, kar zasledimo v temeljih številnih verovanj, in če se spomnimo na vlogo deklet in žena v poljedelskih obredno - magičnih šegah postane vse skupaj razumljivo.
V kontekstu Žive, kot boginje plodnosti, bi bilo smiselno na tem mestu omeniti tudi Lado. Sicer ni sledu, da bi jo lahko imenovali za boginjo, vendar je prav tako povezana z ženskim kultom. V nekem ruskem letopisu iz 17. stoletja je Lada označena za boginjo zakona, ljubezni in življenja. Praslovanska beseda "lada" v pomenu "soproga" najdemo v ukrajinskem in ruskem glagolu "laduvaty", kot pomenu "peti pesmi". V staro ruskih in čeških tekstih je beseda "lada" označevala deklico ali dečka. Tudi v ostalih slovanskih jezikih najdemo povezave med izrazom lada in žensko.
Pri nas uporabljamo izraz ladarice ali kresnice za ženske, ki so na pomlad prenašale vegetativno moč pomladnih vej in rastlin na polja, ljudi in živino. Ladarice so bile punce, ki so hodile po slovenskih vaseh od binkošti pa do kresa. Najbolj poznane so v Beli Krajini, bile so pa tudi drugod. Ena izmed šeg je bila tudi, da so se na kresni večer polivale z vodo.
Živa (grafika Sanje Rejc)
Edina ženska boginja v Vladimirjevemu panteonu se je imenovala Mokoš (Mokos, Moško, Mocosch). Zanjo ne manjka jezikovnih razlag, saj so si jo mnogi raziskovalci mitologije razlagali povsem različno.Koren mok pomeni "moker, vlažen, močiti". V slovenskem jeziku in tudi drugje najdemo izraz mokoš, mokoška, mlakoš za močvirsko ptico. Mokoško so poznali v Šentflorjanu kot mogočno čarovnico.
Njen izvor nekateri iščejo v grški mitologiji, drugi celo v finski. V ruskem izročilo je Mokoš žensko bajno bitje, ki bdi nad prejo, tkanjem in pletenjem, ime pa naj bi izviralo iz litovskega makstyti, "plesti", maks, "vreča", "torba" s čimer je povezana tudi vseslovanska in praslovanska beseda mošna, mošnjiček, torba. Mokoš živi v ruskem ljudskem verovanju kot bitje, ki v času velikega posta vznemirja predice in tkalke, varuje in striže ovce. To, da ime Mokoš nakazuje na vodo in prejo kaže, da je bila izrazito ženska boginja, ki so jo častile samo ženske. Na mestu bajnega bitja, ki stoji nad predicami je pri nas poznana Torka.
Pri vzhodnih Slovanih je sv. Petka (14. oktober) posebej v čislih kot zaščitnica ženskih opravil, zato je tega dne prepovedano ženskam presti in tkati. Sv. Petka se očitno pojavlja kot naslednica Mokoši.
Mokoš (grafika Sanje Rejc)
Obe ženski boginji, tako Živa kot Mokoš, sta povezani z vodo. Voda kot simbol plodnosti in življenja je izrazito ženski simbol. Že imeni obeh boginji, če ju razčlenimo, nam da asociacijo na vodo. Z vodo pa je posredno povezana tudi luna, ki je še en ženski simbol. Lunine mene, ki kot vemo vplivajo tudi na plimo in oseko, lahko paralelno vidimo tudi kot ženski mesečni ciklus. Če nadalje razvijamo to našo misel, bi lahko rekli, da je ženska boginja lunarno božanstvo.Pri pokristjanjevanju so največkrat božanstvo vode nadomestili s cerkvijo posvečeno devici Mariji. Tako je boginjo Živo nadomestila novo čaščena Marija. Prejšnji simbol plodnosti in življenja je nadomestila novo vrednotena brezmadežna devica Marija. Tak primer nam kaže cerkev v Policah na Cerkljanskem, kjer je po izročilu cerkev za dež sv. Marije (glej članek Poliški tročan pod poglavjem Zapisi). Prav tako nam vsem znana pesem Franceta Prešerna, Krst pri Savici pravi, da je Živin hram stal na Blejskem otoku. To niti ne more bit vprašljivo, če vemo, da danes na otoku stoji Marijina cerkev. Tako kot nam danes pade v oči naravna lepota otoka, lahko zagotovo trdimo, da ni bila prezrta niti med staroverci v preteklosti.
Dodatno je potrdil kult vodnega božanstva na Blejskem otoku arheolog Andrej Pleterski. Odkril je tri prostorske točke, ki povezujejo sveti trikotnik. Poleg Blejskega otoka sta še Gradiška ter Dobra gora. Poleg otoka, kjer naj bi častili Živo ( Mokoš?) so na Gradiški Velesa ter na Dobri gori Peruna. Raziskave so pokazale, da je bila prvotna stavba obrnjena proti Gradiški. Prav tako so bili obrnjeni grobovi iz 7 st in kasnejši. Obrnjeni so bili proti Velesu, čuvarju vseh rajnih duš v navju.
Na omenim še Kureta, ki meni, da je nekdanjo vodno božanstvo zamenjal sv. Florjan. K njemu so se kmetje obračali v skrbeh za dež. Šele pozneje so se mu začeli priporočati za pomoč pri požarih.
Obred plodnosti je bil gotovo najpomembnejši v prazgodovinski religiji. Ta vidik je v paleolitiku in po njem našel svoj izraz v številnih upodobitvah žensk, ki imajo zelo poudarjene značilnosti materinstva. Splošno jih imenujemo venere. V Evropi se ti kipci pojavijo okrog 30.000 let pr. n. š. Verjetno izvirajo iz Dona, iz srednje Rusije in Sibirije, od koder izvira čaščenje boginje matere. Poosebljanje ženskega načela v Veliki materi se na Srednjem vzhodu pojavi šele z začetki poljedelstva in pastirstva. Obredje v zvezi s plodnostjo pa je bilo osnova večina obredov tudi v kasnejših časih in pri vseh ljudstvih in narodih, torej tudi na našem ozemlju.
Literatura:
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. - Domus, 1991
Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. - Mohorjeva družba, 1965-1971