Veles
Gospodar podzemlja
Ker je velikokrat slišati očitke, da želimo posloveniti rusko mitologijo, je potrebno povedati, da neposrednih dokazov o čaščenju Velesa na našem ozemlju ni. Zagotovo pa so tudi naši predniki verjeli v posmrtno življenje in poznali neko božanstvo podzemlja, pa naj se je imenovalo Veles ali kako drugače.
Na tem mestu zato uporabljamo to ime, ker je v zgodovinskih virih, pa če prav ne tistih z našega ozemlja, večkrat omenjeno. Pri nas se je ime Veles ohranilo le v imenu vasi Velesovo na Gorenjskem, ki je nedvomno mitološkega izvora. Velesa pa naj ne bi častili samo kot gospodarja duš na drugem svetu.
Darovali naj bi mu tudi pastirji, da bi obvaroval svoje črede pred volkovi in drugimi nevarnostmi. Stara indoevropska verovanja si namreč onostranstvo z dušami umrlih predstavljajo kot pašnik, na katerem se pasejo črede živine.
Kako pa so si Velesa predstavljali in na kakšen način so potekale daritve? Najverjetneje je, da so iz lipovega lesa izrezljali malika. Ta je bil nadnaravne velikosti, da bi mu dali večji vpliv in moč. Dajal je vtis resnega starega očaka z brado, okrašenega z zlatim, srebrnim ali kovinskim nakitom. Manjkali niso niti njegovi osebni predmeti, s katerimi je ponazarjal svoje poslanstvo.
S katerim svetnikom so ga nadomestili kasneje, ne moremo točno določiti. Nekateri menijo, da je bil to Sveti Blaž, pri vzhodnih Slovanih imenovan Vlasij, ki je na slovenskem, pa tudi drugod, med drugim tudi zaščitnik živine. Bolj verjetno pa se zdi, da ga je prikrilo čaščenje svetega Štefana, ki je bil zaščitnik konjev in živine. Cerkev je slednjemu dodelila vlogo, ki je nadomestila neko starejšo indoevropsko božanstvo.
Pa čeprav v njegovem življenju ni ničesar, kar bi dokazovalo njegovo zaščitništvo konjev in živine. Pomemben je njegov god, ki je sovpada s praznovanjem germanskega boga Freja ter njegovega slovanskega ustreznika Velesa.
Zanimivo je, da so po legendi krsto sv. Štefana vlekli konji. Ni potrebno posebej omenjati, da je Štefanovo na koledarju blizu zimskemu kresu, kar je na ljudi še posebej močno vplivalo. Ob dolgih nočeh je moč vseh duhov in vil največja, prav tako pa tudi moč boga podzemlja. Takšno prepričanje je bilo še bolj izrazito na daljnem severu, kjer se je Sonce v zimskem času pokazalo le za kratek čas, tako da so se ljudje vzpenjali na vrhove gora in opazovali kdaj se bo spet prikazalo.
Še en zavetnik, ki ga je na tem mestu ne smemo pozabiti, je sveti Nikolaj. Pri nas ga poznamo tudi kot dobrotnika Miklavža. Po izročilu naj bi vlekel duše iz teles, kasneje pa je to vlogo prevzel nadangel Mihael. Na vzhodu, v krščanskih pesmih, zamenja Velesa v prispodobi duš, ki prihajajo k njemu čez vodo. Sv. Nikolaj je tudi zavetnik mornarjev, saj naj bi po legendi pomiril vihar na morju. Tu se že vidi povezava vode z onostranstvom, a o tem kasneje.
Sorodstvo bogov
Veliko podatkov o Velesu ni, lahko pa ga primerjamo z njemu sorodnimi bogovi. Najprej omenimo boginjo smrti in zime, Morano oziroma Moreno. "Mor" pomeni smrt, zato je njena nasprotnica boginja Živa (iz besede "živeti"). Zanimiv običaj se je ohranil na zahodu Poljske. Tam iz slame delajo lutko, ki predstavlja Morano. Okrog vratu ji nadenejo ogrlice iz praznih jajc, fantje ji poskušajo z glave ukrasti kapo, dekleta pa morajo to preprečiti.
Nato jo v sprevodu odnesejo iz vasi do reke. Tam jo potopijo ali zažgejo na grmadi. Tako se simbolično obeleži odhod zime in prihod pomladi. Še eno božanstvo, ki je podobno Velesu, naj bi se imenovalo Črni bog. Njegov protipol je Beli bog. Vendar tu ne gre za delitev med dobrim in zlim, kot pri krščanskem verovanju, pač pa zgolj za druga področja (svetove), nad katerimi bedi katero božanstvo.
Prav tako tudi stara imena za demone podzemlja, vrag, črt, bes, še ne kažejo na moralno manjvrednost svojih nosilcev, tako kot kasnejši (krščanski) hudič, hudir, hudobec, hudi duh, zlodej, zlomek.
Onostranstvo
Po krščanski predstavi duša odide po smrti najprej v vice. Tam ji nadangel Mihael glede na njeno preteklo življenje zapiše bodisi peklu, bodisi nebesom. Zaradi te svoje vloge je nadangel Mihael največkrat upodobljen s tehtnico, saj "tehta duše".
Kraj posmrtnega življenja se je pri Slovanih pred nastopom krščanstva imenoval navje. Beseda pomeni bivališče umrlih oziroma duše nekrščenih otrok. Slednji pomen je beseda seveda dobila kasneje pod vplivom krščanstva. Poleg navja zasledimo tudi movje, mavje, morje (!) ali žive.
Za kraj posmrtnega življenja se danes uporablja tudi besede onostranstvo in raj. Sam izvor besede raj je prav tako predkrščanski, uporablja pa se tudi beseda rajnik za pokojnika. V pripovedkah največkrat zasledimo stalno besedno zvezo ''na drugi strani morja, vode ali gora''.
Z novo vero je navje zamenjal pekel. S tem se je še dodatno utrdilo prepričanje, da je bila stara vera neprava, saj je bil Veles izenačen s hudičem, ki vlada nespokorjenim dušam v peklu.
Zanimiv je tudi izvor besede pekel, ki je praslovanska, pomeni pa smolo oziroma katran. Pomen besede se je razvil skladno s predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu trpijo kotlih z raztopljeno smolo.
Pokop
Stari Slovani so pokojnike najprej sežigali na grmadah, šele kasneje so jih začeli pokopavati. Delali so velike gomile, tako da so plameni rajnika hitro spremenili v pepel. Umrlega so spremljali njegovi osebni predmeti in bojna oprema, verjetno tudi kot darovi bogovom.
Drugi, za raziskovalce davnine bolj zanimiv, pa je pokop v čolnu. Voda je namreč predstavljala ločnico med tostranstvom in onostranstvom. Že prej je bilo omenjeno, da v bajkah in pripovedkah velikokrat zasledimo stalno besedno zvezo "na drugi strani reke, vode ali morja", kar pomeni nič drugega kot "na drugem svetu" ali "v podzemlju".
Vrnimo se k pokopu v čolnu. Zanimivo je, da tudi navje, kraj posmrtnega življenja, v latinščini navis, pomeni ladjo. To najbrž kaže na pokop v čolnu oziroma ladji. Tak pokop pa je na slovanskem ozemlju v virih omenjen le ne severu Rusije.
Lahko domnevamo, da so na tak način pokopavali le plemenske starešine, ki jih je na poti v onostranstvo spremljalo osebno imetje in bojna oprema. Zanimiva je tudi navada, ki so se jo ljudje ponekod držali vse do današnjega časa, da so pokojniku pred pogrebom dali pod jezik novec ali pa v grob vrgli nekaj kovancev. S tem naj bi pokojnik brodniku plačal prevoz čez vodo do poslednjega bivališča. Če mu denarja ne bi dali, bi se nemirna duša lahko vračala nazaj.
Literatura:
Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. - Domus, 1991
Mencej, M.: Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. - Slovensko etnološko društvo, 1997
Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. - Mohorjeva družba, 1965-1971