Stara vera in slovansko izročilo
Stara vera
"Če ne bi bilo Boga, bi ga bilo treba iznajti." VoltaireMitologíja (grško: mitos - mit + logos - beseda, učenje) ali bajeslóvje je zbirka mitov in legend o božanskih bitjih in herojih določene etnične skupine in kot taka del njene tradicije. Časovno mitologija sovpada s človeštvom, saj, koliokor je mogoče slediti raztresenim najzgodnejšim dokazom o pojavu naše vrste, ugotavljajo, da so mitološki nameni in cilji botrovali že prvim poslikavam in svetu homo sapiensa. Ti dokazi pa pričajo tudi o enotnosti naše vrste, saj osnovni gradniki mitološke misli ostajajo enaki in univerzalni skozi vso zgodovino, pa tudi v celotnem obsegu prisotnosti človeka na zemeljski obli.
Zavedanje, da smo umrljivi in potreba, da bi smrt presegli, je prvi pomemben vzgib za mitologijo. Drugo bistveno spoznanje je, da je družbeno okolje, v katero je posameznik rojen in ga varuje ter hrani, uspevalo že dolgo pred njim in bo tudi po njegovi smrti. Individuum, ki se zaveda sebe, se tako sooča s smrtjo, pa tudi z nujnostjo, da se prilagodi redu, ki vlada v skupnosti, v kateri se je rodil, saj gre za red bivanja, ki je posamezniku nadrejen in mu mora dovoliti, da ga zaobjame. Prav udeleženost v tem nadorganizmu bo posamezniku omogočila spoznati življenje, ki presega smrt. Vsi mitološki sistemi, ki so tekom zgodovine obstajali in še obstajajo na različnih koncih Zemlje, vsebujejo ti dve temeljni prepoznanji: neizbežnost individualne smrti ter podvrženost družbenemu redu. Obstaja pa še tretji dejavnik, ki je povsod vplival na oblikovanje mitologij: vesolje. Gre za uganko o tem, kako je narava, vesolje povezano s človekom in njegovim obstojem.
Namen mitologije je torej, po mnenju mitologov, pomagati ljudem, da se soočijo s tegobami človeškega življenja. V preteklosti jim je pomagala najti njihovo mesto in pravo vlogo v svetu. Vsekakor pa ne smemo mitologij dojemati kot zgodnje oblike zgodovinopisja. Ker to niso in niti nikjer ne trdijo, da so pripovedi resnična dejstva.
Miti so univerzalne in brezčasne zgodbe, ki odsevajo življenje in ga hkrati oblikujejo - raziskujejo naše želje, strahove, hrepenenja. Opominjajo nas, kaj pomeni biti človek (K. Armstrong)
Z besedo "mit" pogosto opisujemo nekaj, kar ni resnično, verjetno. Z renesanso se je začel razvijati znanstven pogled na zgodovino in zanimajo nas predvsem dejstva, to kar se je v resnici zgodilo. V predmodernem svetu pa je bil pomemben predvsem pomen nekega preteklega dogodka. Mit je bil tako dogodek, ki se je dogodil v preteklosti, a se v taki ali drugačni obliki pojavlja in dogaja vedno znova. Zato je napak, če mite zavračamo kot manjvredno obliko razmišljanja. Miti so na nek način resnični, a ne zato, ker bi podajali realna dejstva, temveč zato, ker namo omogočijo nov uvid in drugačno, poglobljeno umevanje in dojemanje smisla obstoja. So predvsem vodniki, smerokazi, ki nam pomagajo na poti k bogatejšemu in polnemu življenju.
Dandanes je človeštvo odtujeno od mitov bolj kot kdajkoli prej. Zgodbe o bogovih in junakih, ki se podajajo na nenavadna potovanja, v tuje svetove in premagujejo neštete ovire, so povečini res le še zgodbe, ki jim ljudje ne pripisujejo velikega pomena. Mogoče lahko s tem natečajem in sodobnimi upodobitvami starih, a nikoli zastaranih zgodb in bitij, sebi in drugim pokažemo, da se bistvo človeka in življenja v vsej zgodovini človeštva ni prav dosti spremenilo.
Slovansko izročilo
Prvotne ljudske predstave o svetu so bile tridimenzionalne, saj je obsegal poleg zemeljske še nebesno in podzemeljsko sfero. Vse tri je povezovala navpična "svetovna os" v podobi kozmične gore ali drevesa. O obstoju takšnih razdelitev sveta nas prepričujejo arheološke najdbe iz predslovanskega in slovanskega obdobja na slovenskem ozemlju. Pri prvotnih indoevropejcih se je družba delila na tri sloje: svečenike, vojščake in poljedelce - živinorejce. Razslojenosti družbe na tri razrede je ustrezala religijska ideologija s tremi funkcijami: funkcijo magične in pravosodne vrhovne oblasti, funkcijo bogov vojaške moči, in slednjič, funkcijo božanstev plodnosti in gospodarskega uspevanja.Trojnost je izrazito vidna pri indoevropskih bogovih. Vedno se pojavljajo trije osnovni, v različnih medsebojnih odnosih. Največkrat gre za božanstvo podzemlja, zemlje in neba. Tridelna ideologija je sestavljala smiselno povezan, vendar prožen sistem, ki so ga na različne načine dopolnjevali z množico božanskih oblik ter religijskih idej in praks.
Središčno os teh treh svetov sta predstavljala svetovna gora ali kozmično drevo. Gre za simbolično predstavo evrazijskega izročila, ki jo pogosto imenujejo kristalna gora. Gorski kristal ("kameno strelo") je bilo mogoče najti na mestih, kjer je v tla udaril blisk, značilno orožje boga gromovnika. Pri Slovanih so to verjetno najstarejša božanstva, ki so bila čaščena že v pradomovini. To so Perun, Veles in Mokoš.