Poladska igra | Sneguljčica
О нас O nas About us

Vladimir Veligor: Sneguljčica

Sneguljčica - igra za odrasle je dramska igra v osmih dejanjih. Zgodovina slovenskega naroda od mitološke davnine do sodobnosti je simbolično predstavljena skozi znano zgodbo o Sneguljčici in njeni navidez tragični življenjski zgodbi. Poleg najbolj znane verzije Sneguljčice, obstajajo med evropskimi narodi tudi variacije z nacionalnimi specifikami, kar se odraža tudi v zgodbi, ki je podlaga tej dramski igri. Tako se zgodba odraščajoče junakinje vleče skozi krapinsko legendo, legendo o Lurnskem polju, vse do simbolično abstrahiranega prikaza polpreteklosti in sodobnosti. Mitološka preteklost se skozi dejanja preliva v simbolistično zaznavo sedanjosti. V tej dramski igri je Sneguljčica poosebitev slovenskega naroda, drugi liki pa pomembnih epizod v njegovi zgodovini. Slovanski mitološki motivi predstavljajo tako okvir zgodbe, na koncu so pa podani kot rešena uganka zgodovine slovenskega naroda.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

SNEGULJČICA - igra za odrasle

A) SCENA, EFEKTI in LIKI

SCENA: Scena je kolikor se da enostavna.
V 1. (Krapinskem) dejanju je prizorišče soba, na sredi katere gori kamin. V 2. (Lurnskem) je prizorišče isto. Tudi v 3. (Reškem) je isto, le da je na desni strani prizorišča še prestol, na steni pa visi ogledalo.
Prizorišče 4. (Fohorskega) dejanja je uprizoritev gozda (na jasi listopadnega gozda so poleg ptičev na vejah vidni liki gozdnih živali. V ozadju so vidni tudi vrhovi gora, v ospredju pa praprot in grmovje).
Prizorišče 5. (Logarskega) dejanja je soba. Na levi strani prizorišča stoji miza s klopjo na vsaki strani. Na desni strani prizorišča je goreč ogenj, nad katerim je izobešen kotel. Vmes pa se dviga velika podoba Velesa z rokami razširjenimi nad prizorišče in pokritim z jelenovim pokrivalom z velikimi rogovi ter peterokotom okoli vratu. Prizorišče 6. (Sivobrezjanskega), 7. (Goriškega) in 8. (Jezerskega) dejanja je isto.

ZVOČNI EFEKTI: Potrebujejo se naslednji zvočni posnetki in/ali imitacije:

- govorjenje ogledala

- glas konjev
- trkanje na vrata

OSTALI EFEKTI:

- srež
-
Velesove oči, ki se ''prižgejo'' in ''ugasnejo"
- imitacija ognja
-
dimna zavesa
-
rozast in moder dim

LIKI: Potrebujejo se naslednji igralci (10-12):
VELINJA - mati Sneguljčice. Plavolasa ženska oblečena v zeleno obleko.
ČEH - Velinjin brat. Tipična železnodobna oprava, oborožen z mečem.
LEH - Velinjin brat. Tipična železnodobna oprava, oborožen s kopjem.
MEH - Velinjin brat. Tipična železnodobna oprava, oborožen z lokom in puščicami.
MLADA SNEGULJČICA - deklica črnih las, oblečena v belo obleko in rdeče ogrinjalo.
(ODRASLA) SNEGULJČICA - črnolasa ženska, oblečena v belo obleko, modro krilo in rdeče ogrinjalo.
MARIJA - mačeha Sneguljčice. Oblečena v belo obleko in vijolično ogrinjalo, s krono na glavi.
7 LOVCEV - oblečenih v tipična zelena oblačila, oboroženih z meči.
9 PARTIZANOV - oblečenih v prepoznavna oblačila, oboroženih z meči.
MRAZ - dedek Sneguljčice. Starejši moški z belo brado, oblečen v moder plašč in pokrit s sivo kučmo.
STARA ŽENSKA - stara ženska, oblečena v črno ogrinjalo.

ARTEFAKTI:

- ogledalo (po možnosti porisano s hebrejskimi črkami)
- škatlica s podobicami
vedro z vodo in krtača
-
prestol
- velika miza
-
izobešen kotel
-
upodobitev Velesa
- krožniki in pribor
- zlati rog
-
krtača (za lase)
- meči (7+9 kosov)
-
koš
-
steklena krogla
-
košara
- jabolko

DEJANJA IGRE:

- Krapinsko dejanje
- Lurnsko dejanje
- Reško dejanje

- Logarsko dejanje

- Fohorsko dejanje
- Sivobrezjansko dejanje
- Goriško dejanje
- Jezersko dejanje

B) VSEBINA:

1. KRAPINSKO DEJANJE

1. prizor

V sobi na sredi gori v kaminu. Velinja sedi levi strani. Na enkrat vstane in začne nemirna hoditi gor in dol po sobi. Grize se v ustnico. Enkrat nemo zastrmi, nato se prime za glavo in hodi naprej.

VELINJA (pogleda v nebo, zaskrbljeno, iztegne roke): O, bogovi! Kaj bo z, … Varujte mojo hčerko! O, usoda, …

2. prizor

V sobo iz desne planejo njeni trije bratje: Leh, Čeh in Meh. Njihovi pogledi so jezni. Čeh drži tulec meča, Leh močno drži sulico, Meh pa odloži lok in puščice.

Velinja se zdrzne, vendar hlini presenečenje in se v hipu naredi prijazno.

VELINJA (preplašeno, odpre roke proti bratom): O, Leh, Čeh, Meh! Bratje moji dragi!

Njeni bratje se spogledajo. Z zaničljivimi pogledi jo obstopijo.

ČEH (odločno): Naša sestra. Kaj sestra?! Izdajalka!

Velinji je vse jasno. Prijazno razpoloženje jo mine. Rahlo povesi roke. Glas se ji poviša in zatrese.

VELINJA (žalostno): Čeh, ne bodi tak.

Velinja odide na levo stran, obrnjena proti bratom.

Leh ne more verjeti.

LEH (vzvišeno): Sloveni smo. Najbolj zaničujemo izdajo! A tebi so helenske razvade popolnoma zmešale glavo. Sramota! Izdala si nas!

MEH (mu pritrdi): Kazen za izdajo je smrt! Smrt si zasluži izdajalka!

VELINJA (prestrašena): O, bratje! Ubili bi lastno sestro?! Kako morete?! Vaša kri sem. Nehajte!

MEH (pristopi k njej): O krvi bi modreci veliko povedali, kateri sedaj umirajo po deželi. (poviša glas).

LEH (gre proti njima): Uprli smo se carju Teodoziju in njegovi norosti. Cela Panonija! In ti si nas izdala Rimljanom. Zdaj je konec z nami!

ČEH: Zdaj moramo od tod! A tebi pravična kazen ne uide, izdajalka!

Meh in Leh stopita za Velinjo in jo primeta. Obrnjeni so naprej. Velinja se izmučena rahlo upira.

VELINJA: Bratje, nehajte! Usmilite se me, mojega otroka. Samo zanjo me je skrbelo. O, Sneguljčica! Moja kri. Vaša, ..

Čeh pristopi k njej in jo udari po obrazu.

ČEH: Kri - ti je stopila v glavo od teh norosti časa. A duh!? Ni ga v tebi, izdajalka!

Čeh izvleče meč in jo zabode. Pred smrtjo Velinja zakriči.

VELINJA: Sneguljčica!

ČEH (jo zabode in svečano): Smrt izdajalcem!

Leh in Meh jo položita na tla.

LEH in ČEH (pritrdita): Smrt izdajalcem!

Velinja zabodena pade na tla. Ležečo na tleh jo obda srež. Bratje se v hipu zamislijo in nemo strmijo v mrtvo sestro. Čehu pade meč z rok.

LEH (pogleda naprej, žalostno): Naša sestra je bila, …

MEH (se zdrami, odločno pogleda brata): No! Gremo čim prej preko Donave, kjer nas Teodozijev meč ne doseže. Ne izgubljajmo časa.

Čeh in Leh pokimata. Odidejo na desno iz prizorišča.

2. LURNSKO DEJANJE

V sobi na sredi gori v kaminu. Mlada Sneguljčica se na levi strani sedeča na tleh igra s podobicami na škatli. Iz desne pride njena mačeha, Marija. Na steno obesi ogledalo.

MARIJA (poboža ogledalo): Speculum.

Sneguljčica jo začudeno pogleda. Marija jo opazi.

MARIJA (pokroviteljsko): O, Sneguljčica. Jaz sem tvoja nova mati.

Marija stopi do nje in se prikloni k njej.

MARIJA: Nikoli nisem imela otrok. Devica sem. A sedaj boš moja hčerka, Sneguljčica.

Marija zazna igrače mlade Sneguljčice in jezno pokaže na njih.

MARIJA (ošabno): Teh ne boš več potrebovala. V ogenj z njimi.

Marija z zamahom vre podobice v škatlo jo zapre in hoče vzeti. Mlada Sneguljčica zakriči: ''Ne!'' in se oklepa škatle s podobicami. Marija ji iztrga škatlo iz rok in jo vrže v ogenj. Sneguljčica prične jokati, kar naredi Marijo še bolj nejevoljno. Prime jo za roko in jo odvleče pred ogledalo.

Marija pokaže na ogledalo.

MARIJA (mladi Sneguljčici): Poglej, to je Speculum. V njem lahko vidiš, kar koli si poželiš.

MLADA SNEGULJČICA (pogleda v ogledalo): Mati, …

Marijo to vidno razjezi in odvleče mlado Sneguljčico proč od ogledala. Mlada Sneguljčica pade na tla in začne jokati. Marija se prikloni k mladi Sneguljčici in reče z jeznim glasom.

MARIJA (jezno): Jaz sem zdaj tvoja mati! Ubogaj in spoštuj me!

Marija ji z robcem obriše solze. Nato si robec približa k ustom in povleče zrak iz njega. To jo napolni z energijo.

Marija stopi malo stran in si ponosno ogleduje mlado Sneguljčico.

MARIJA (odločno): Vstani!

Mlada Sneguljčica se preneha jokati, si obriše solze in vstane. Gledata se ena drugo, Marija na desni in mlada Sneguljčica na levi strani.

MARIJA: No, reci: mati Marija!

MLADA SNEGULJČICA (povzdigne glavo in pogumno): Nisi moja mati in nikoli ne boš!!!

Marijo to vidno razjezi. Jezno odkoraka k mladi Sneguljčici in ji primaže klofuto, da ta pade po tleh. In prične jokati.

MARIJA (jezno): Te bom že naučila ovčjih molitvic.

Marija nato jezno odkoraka na desno stran, vzame vedro in krtačo ter ju postavi pred mlado Sneguljčico.

MARIJA (pokaže na tla): Tu imaš. Zdaj pa zribaj tla, da se bodo svetila kot Speculum! Takoj!

Mlada Sneguljčica si obriše solze, prime za krtačo, jo pomoči v vedro in prične ribati tla.

Marija odide pred ogledalo in ga nagovori.

MARIJA: Zrcalce, zrcalce na steni, povej: katera najlepša v deželi je tej.

In iz ozadja se zadoni globoko zveneč glas: ''Ti, Marija.''

3. REŠKO DEJANJE

1. prizor

V sobi na sredi gori v kaminu. Na desni strani je prestol in na njem sedi Marija. Na steni poleg nje visi ogledalo. Marija vstane in stopi pred ogledalo.

MARIJA: Zrcalce, zrcalce na steni, povej: katera najlepša v deželi je tej.

In iz ozadja se zadoni globoko zveneč glas: Sneguljčica.

Marija se vidno razburjena prime za glavo. Povratna informacija ji vidno ne godi. Jezna začne hoditi gor in dol ter preklinjati.

MARIJA (jezno): Odrasla je že. Razvila se je v lepotico. (obstane in razmišlja na glas): Nič ni pomagalo, ne garanje, ne umazane obleke, nič, …
Ne more biti lepša od mene!

Marija nejevoljna odkoraka pred ogledalo. Grozeče dvigne desnico.

MARIJA: Speculum, katera je najlepša v tej deželi, povej!

In iz ozadja se zadoni globoko zveneč glas: Sneguljčica.

MARIJA (stisne pesti in se zadere v ogledalo): Razbila te bom! Lažeš!

Marija hoče s stisnjeno desnico udariti po ogledalu, a se zadnji trenutek ustavi.
Nastane kratka tišina.

Nato pa se iz ozadja sliši globok glas: Nonne speculum tuum sum?

Marija se zdrzne. Skoraj pade v jok. Objame ogledalo.

MARIJA (proseče): O, moj Speculum. Nikoli ti ne bi storila nič žalega. O, moj Speculum, …

Marija se zbere in odkoraka nazaj k prestolu.

MARIJA (med hojo): Znebiti se je moram. Ne more biti lepša od mene. Jaz sem najlepša.

Marija se usede na prestol.

MARIJA (glasno): Jagri!

2. prizor

V sobo iz leve prikoraka 7 lovcev. Ustavijo se. Njihov poveljnik pristopi k prestolu in poklekne pred Marijo.

POVELJNIK LOVCEV (dvigne obraz h kraljici): Pozdravljena, o, nuestra señora, estrella de mar! Kraljica so nas pozvali? Kaj želijo, da storimo?

MARIJA: To je moja kraljeva volja: Odpeljite Sneguljčico globoko v gozd. In tam jo ubijte! To je moja kraljeva volja!

Lovci se, vidno presenečeni, spogledujejo. Tudi njihov poveljnik je začuden, zato nemo strmi v kraljico.

MARIJA (rahlo nejevoljno): No, kaj zijate?! Izvršite mojo kraljevo voljo!

Poveljnik lovcev se zdrzne. Vstane in salutira kraljici.

POVELJNIK LOVCEV (glasno): Passerà anche questa!

Vsi lovci v en glas odgovorijo: Anche questa passerà!

Marija se nasmehne. Iztegne roko in s prstom pokaže proti levi strani.

MARIJA (odločno): Pojdite!

Poveljnik lovcev se obrne proti ostalim in da povelje: ''Gremo!'' in lovci odkorakajo na levo stran ven iz sobe.

4. FOHORSKO DEJANJE

Na jasi listopadnega gozda so poleg ptičev na vejah vidni liki gozdnih živali. V ozadju so vidni tudi vrhovi gora, v ospredju pa praprot in grmovje.

1. prizor

Iz leve strani na prizorišče pridejo poveljnik lovcev, za njim trije lovci, Sneguljčica ter za njo še trije lovci. Na sredi gozdne jase se ustavijo. Poveljnik lovcev in trije lovci za njim se obrnejo proti levi strani, medtem ko trije ostali lovci ostanejo obrnjeni proti desni.
Sneguljčica se usede na tla in nabira rože.

Lovci so vidno neučakani in malce zmedeni. Vsi se primejo za meče.

POVELJNIK LOVCEV (odločno): Kaj zdaj?!

Sneguljčica se nedolžno ozre proti poveljniku lovcev in ga milo pogleda.

SNEGULJČICA: Ne vem. Vi ste me pripeljali sem. Kaj bomo počeli, dragi jagri?

Lovci so še bolj začudeni in vsi izpustijo ročaje mečev ter se spogledajo. Rahlo stopijo stran od Sneguljčice. S strahom na obrazu gledajo en drugega in Sneguljčico.

POVELJNIK LOVCEV (pogleda lovce): Pa kaj se obotavljate?! Na moj ukaz, …

Lovci se spet zberejo, primejo za ročaje mečev in pristopijo k Sneguljčici. Ta jih vse milo pogleda, brez strahu, le radovedno.

2. prizor

Ko lovci že hočejo izvleči meče, plane na njih 9 partizanov z noži, ki jih obvladajo in pobijejo. Pride do rahlega prerivanja, vendar na koncu umre vseh 7 lovcev.
Sneguljčica je vidno prestrašena in si z dlanmi zakrije obraz ter se uleže na tla.

Partizani navdušeni nad zmago, pregledajo trupla lovcev in nekaterim zaplenijo predmete. Eden od njih pristopi k ležeči in prestrašeni Sneguljčici.

PARTIZAN (pogumno, poda roko Sneguljčici): Pozdravljena! Mi smo tvoji rešitelji. Lovci so te že hoteli ubiti, pa smo, …

Sneguljčica se umiri ter pogleda partizana. Ne more se načuditi.

SNEGULJČICA (začudeno): Kaj?! Ubiti me. Pa kako?

PARTIZAN (da roko k sebi in se ponosno prime za boke): Tvoja zlobna mačeha jih je poslala. Vedeli smo, da pridejo, pa smo jim pokazali, kaj se s takimi zgodi. No, zdaj si na varnem.

Sneguljčica se pobere in vstane. Z olajšanjem se oklene partizana okoli vratu in ga poljubi. Nato stopi nazaj in ga vpraša.

SNEGULJČICA: Res je zlobna mačeha. Pravi, da je moja mati, a jaz vem, da ni. In nikoli ne bo. Zdaj mi pa še streže po življenju. Hvala vam, gozdni možje!

PARTIZAN (ponosno): Z nami si varna. Pridi zraven nas na naš dom. Tam ti zlobna mačeha ne more priti do živega.

SNEGULJČICA: O, hvala. Zelo ste prijazni. Kako le se vam lahko oddolžim?

PARTIZAN (zamišljeno pogleda stran): Ja, potrebovali bi kakšno žensko roko. Da nam bi kuhala, pospravljala dom in prala obleke, … Saj znaš?

SNEGULJČICA (prikima): Seveda. Celo življenje nisem počela drugega. In vi ste mi rešili življenje. Še enkrat vam hvala!
(Sneguljčica se ozre naokoli po tleh): Kaj bo pa s temi jagri?

PARTIZAN (pogleda po okolici): Jagrov ni več, samo še njihova trupla. Nič, zmečite jih v jamo!

Ostali partizani odgovorijo: ''Razumem!'' in odvlečejo lovce na levo s prizorišča.

3. prizor

Partizani iz leve pridejo na prizorišče in se zberejo ob Sneguljčici in ostalem partizanu.
Eden izmed partizanov nagovori Sneguljčico.

PARTIZAN: In ti greš z nami?

SNEGULJČICA (veselo): Seveda. Hvala, ker ste mi rešili življenje. Pojdimo!

PARTIZANI (v en glas): Ja, pojdimo!

In nato partizani s Sneguljčico veselo odidejo na desno s prizorišča.

5. LOGARSKO DEJANJE

Na levi strani prizorišča stoji miza s klopjo na vsaki strani. Na desni strani prizorišča je goreč ogenj, nad katerim je izobešen kotel. Vmes pa se dviga velika podoba Velesa z rokami razširjenimi nad prizorišče in pokritim z jelenovim pokrivalom z velikimi rogovi ter peterokotom okoli vratu.
Za mizo stojijo partizani, štirje na levi in desni strani, gledajoči na levo in desno stran. Deveti stoji za mizo in gleda naprej.
Sneguljčica je pri ognju in s kuhalnico meša vsebino izobešenega kotla.
Velesove oči zažarijo.

DEVETI PARTIZAN: Zdravo!

VSI OSTALI PARTIZANI: Zdravo!

DEVETI PARTIZAN: Sedite.

Partizani se usedejo za mizo, deveti pa stoji.

DEVETI PARTIZAN: Tovariši! Za danes smo sklenili, da bomo nakopali dvakrat več zlata kot včeraj. Zato pričakujem od vsakega od vas, da da vse od sebe. Sedaj se pa najejte.

Partizani vstanejo in se postavijo v vrsto pred ognjem, držeči posode v rokah. Vsi stopijo pred Sneguljčico, ki vsakemu nalije vsebino kotla v posodo. Vsak se ji zahvali s: ''Hvala!''
Potem ko vsak dobi hrano, stopi do podobe Velesa in dvigne posodo proti njemu. Nato odide proti mizi, kjer je sedel prej in se usede zanjo.
Ko do mize pride zadnji, deveti partizan, vsi vstanejo, kakor na začetku.

DEVETI PARTIZAN: Najlepša hvala Sneguljčici za pripravo hrane!

VSI OSTALI PARTIZANI: Hvala!

DEVTI PARTIZAN: Sedimo.

Partizani se usedejo za mizo ter pojejo vsebino posode. Ta čas Sneguljčica stopi k desni strani Velesa, se usede, vzame krtačo in si začne česati lase.

Ko pojejo, partizani ne morejo prehvaliti hrano, z besedami kot so: ''Zelo dobro!'', ''Preveč dobro!'', ''Izvrstno!'', ''Tako dobre hrane še nikoli nisem jedel!'', se pohvale za mizo kar vrstijo.

Velesove oči ugasnejo.

Deveti partizan nato pristopi k Sneguljčici.

DEVETI PARTIZAN: Sneguljčica, tako dobre hrane še nismo nikoli jedli. Pohvalno! Zelo dobro znaš kuhati.

SNEGULJČICA (zamišljeno): Hvala. Pod zlobno mačeho sem morala kuhati jagrom. Ti niso bili tako prijazni, …

DEVETI PARTIZAN (ponosno): Ja, ti več ne bodo uživali tvoje dobre hrane.

SNEGULJČICA: Hvala vam še enkrat, ker ste mi rešili življenje.

DEVETI PARTIZAN: Ah, to je naše poslanstvo. (se obrne proti drugim): Zdaj pa na delo!

Eden izmed partizanov vzame zlati rog in se postavi na levo stran prizorišča ter zatrobi. Ostalih sedem partizanov se postroji v vrsto.

Deveti partizan se poslovi od Sneguljčice.

DEVETI PARTIZAN: Zdaj gremo. Poslušaj! Pazi koga spustiš v dom. Do večera bomo nazaj, ta čas boš pa sama. Še enkrat: Pazi!

SNEGULJČICA: Brez skrbi. Bom!

DEVETI PARTIZAN: Tvoja zlobna mačeha bo ugotovila, da smo ubili jagre, zato bo gotovo poslala še koga, da te ubije.

SNEGULJČICA (prestrašeno): Zakaj mi streže po življenju? Zakaj je tako hudobna?

DEVETI PARTIZAN: Zato, ker si lepša od nje. A brez skrbi. Tu si na varnem in mi te bomo varovali. Le pazi, koga spuščaš v dom, ko nas ni.

SNEGULJČICA: Seveda bom. Lepo in varni bodite!

DEVETI PARTIZAN (ponosno): Če smo premagali kraljičine jagre, nam tudi druga ne more nič. Smo nepremagljivi.

Partizan na levi še enkrat zatrobi v zlati rog. Deveti se pridruži ostalim in vsi odkorakajo na levo stran iz prizorišča.

Sneguljčica ostane sama. Vstane in gre do mize, pobere posode in jih nese na desno stran.

6. SIVOBREZJANSKO DEJANJE

Naenkrat se zasliši glas konjev.
Sneguljčica se ozre na levo.
Nato zasliši glasno trkanje po vratih in vstane ter odide proti levi strani prizorišča.
Odpre vrata.

SNEGULJČICA (presenečeno): Dedek!

Mraz vstopi iz leve na prizorišče in razširi roke v pozdrav Sneguljčice.
Velesove oči zažarijo.

MRAZ: Pozdravljena, Sneguljčica! Zdaj, ko si odrasla, si še lepša od matere, vnukinja moja!

Sneguljčica, vidno dobre volje, plane dedku v naročje in ga objame okoli vratu. Mraz jo poboža po laseh.

SNEGULJČICA: Dedek, kako sem vesela, da te vidim! (pogleda Mraza v oči): Kako pa si me našel? Nisem te videla že dlje kot matere.

Sneguljčica stopi pred Mraza. Ta ji odgovori.

MRAZ: Te gmajne, vasi in hoste zdaj dobro poznam. Vsak dan hodim sem iz mesta, kjer se Jug izliva v Suho. In vem, da te varujejo gozdni možje, med katerimi sem vedno dober gost.

SNEGULJČICA (zamišljeno): Da, rešili so mi življenje. Zlobna mačeha me je hotela ubiti. Teh devet pa me je rešilo. Vem, da sem pri njih na varnem.

MRAZ (odloži koš): Oh, vse bo tako, kot mora biti. Darilo sem ti prinesel.

Mraz iz koša vzame stekleno kroglo, napolnjeno z vodo in imitacijo snežne pokrajine in ženske figure. Da jo Sneguljčici, ki nekaj časa zre vanjo.

SNEGULJČICA (vzame stekleno kroglo in se zazre vanjo): O, hvala, dedek! Zelo lepo darilo.

MRAZ: O, prav gotovo, le poglej dobro.

SNEGULJČICA (opazi nekaj v krogli): Mati! Mati je! Vidim jo.

Nato Sneguljčica postane vidno žalostna.

SNEGULJČICA (rahlo žalostno pogleda Mraza): Pogrešam mamo. Povej mi dedek, zakaj je tako žalostno končala in potem jaz tako žalostno začela.

MRAZ: Taka je Dolja. Vse ima svoj namen. Tudi to, da si zrasla v tako lepo in postavno dekle, ki ji ni enake. Tudi tvoja mati je bila zelo lepa. In zlobna mačeha ti streže po življenju, ker si lepša od nje. Gozdni možje so te rešili.. Na koncu se bo zate vse dobro izšlo. Taka je Dolja.

Sneguljčica odloži stekleno kroglo na mizo na levi strani prizorišča. Mraz se obrne za njo, Sneguljčica ga pogleda.

SNEGULJČICA (negotovo): Dedek, saj sedaj sem varna tukaj?

MRAZ: Gozdni možje te bodo gotovo varovali, kakor zmaj varuje mesto. A čez dan kopljejo zlato. Zato moraš paziti nase in ne smeš spuščati neznancev v hišo. A si še mlada in naivna, …

SNEGULJČICA: Seveda, kakor so mi naročili. Povej mi, dedek, …

MRAZ: Le vprašaj!

SNEGULJČICA (zasanjano): To vprašanje se mi postavlja že dlje časa. Moram vedeti in ti vse veš, dedek. A se bo našel junak zame, ki bo ubil zlobno mačeho?

Mraz ji pritrdilno pokima, nato pa vzame koš in si ga da na rame.

MRAZ (razširi roke): Zdaj pa se posloviva, draga vnukinja. Še veliko gmajn, vasi in host moram obiskati. A zdaj sem se na lastne oči v živo prepričal, v kakšno krasno lepotico je zrasla moja vnukinja.

Sneguljčica plane Mrazu v naročje in ga objame okoli vratu.

SNEGULJČICA: Hvala, da si me obiskal, dedek! In hvala za darilo, zelo dobro je.

Mraz poboža Sneguljčico po laseh, nato jo prime in poljubi na čelo ter odide na levo iz prizorišča. Velesove oči nehajo žareti.
Sneguljčica ostane sama. Zasliši se še glas konjev. Sneguljčica se vrne k ognju.

7. GORIŠKO DEJANJE

Velesove oči gorijo.

Sneguljčica je pri ognju in nanj daje drva.

Zasliši se trkanje. Sneguljčica se obrne proti levi strani in gre do nje. Ustavi se.

SNEGULJČICA (radovedno): Kdo pa trka na vrata?

Zasliši se odgovor stare ženske: “Pozdravljena! Že cel dan hodim po gozdu, utrujena sem in zebe me. A bi se lahko pogrela pri tebi v hiši?”

SNEGULJČICA (se zamisli): Ne smem spuščati, kogar ne poznam.

Zasliši se odgovor stare ženske: “Prosim, spusti me na toplo, saj sem samo ena uboga stara ženička, ki živim sama v gozdu, ...”

SNEGULJČICA (jo prekine): Joj, no, pa pridi noter na toplo.

Stara ženska s košaro v roki stopi na prizorišče z leve strani.

Sneguljčica jo prijazno prime za roko in vodi do ognja, kjer odloži košaro.

Velesove oči ugasnejo.

Stara ženska se zahvali Sneguljčici: “O, hvala ti, prijazna deklica.”

SNEGULJČICA: Ah, staro ženičko pa že ne bom pustila zunaj na mrazu. Kaj pa počne tako stara ženička sama v gozdu, kjer je tako nevarno? Vas ni nič strah?

Stara ženska ji odgovori, medtem ko se greje ob ognju: “Veš, žalostno je. Imela sem sedem sinov, pa so vsi umrli. Ubili so mi jih, ...”
Stara ženska se pretvarja, da je v zelo žalostnem stanju.

SNEGULJČICA (zgroženo): O, grozno, ... Kaj se jim je pa zgodilo?

Stara ženska, ki se pretvarja, da je v zelo žalostnem stanju, ji ustezno odgovori: “Ubili so jih gozdni možje, ne dolgo nazaj, ne daleč stran.”

Sneguljčica je še bolj zgrožena. Ne more verjeti. Z rokami se prime za glavo. Debelo pogleda predse, nato pa si z rokami pokrije oči. Nato obriše dlani po obrazu.

Stara ženska, ki se pretvarja, da je v zelo žalostnem stanju, nadaljuje: “Ja, ubili so jih.”

SNEGULJČICA (prestrašeno odgovoi): Ubili so jih, ...

Sneguljčica se začne jokati. Roka da predse proti stari ženski.

SNEGULJČICA: Amapak, gozdni možje živijo tukaj, to je njihov dom, ...

Stara ženska prestrašeno pogleda Sneguljčico in reče: “Kaj?! Tukaj živijo. Joj, zdaj bodo še mene ubili!”

Sneguljčica jokajoča pade na kolena pred staro žensko. Prime jo za obleko.

SNEGULJČICA: Ne bodo te! Ne! Niso zlobni!

Stara ženska se prime za glavo in reče: “Joj, kaj bo z mano. Ubili me bodo, ubogo staro ženičko. Joj-pre-joj!”

SNEGULJČICA: Ne, ne bodo te. Ne. Saj jim ne bom pustila, ... Meni so rešili življenje. Jagri moje zlobne mačehe so me hoteli ubiti, pa so mi rešili življenje, ...

Stara ženska dlani prepognjenih rok dvigne v zrak in reče: Jagri! To so moji sinovi. Koliko jih je bilo?

SNEGULJČICA (požre slino): Kaj?! Ti so tvoji sinovi, ... Sedem jih je bilo. Ja, sedem. Hoteli so me ubiti.

Za trenutek nastane tišina.

Stara ženska da roke k sebi in žalostno reče: “Tako jim je naročila mati kraljica. Oni te niso hoteli ubiti. Gozdni možje so pa ubili njih, ...”
Stara ženska joče naprej.

SNEGULJČICA (objame staro žensko): Oprosti, zaradi mene. Oprosti mi, jaz sem kriva, ...

Stara ženska žalostno odgovori: “Nisi ti kriva, ko so jih zaradi tebe ubili.”

SNEGULJČICA: Ja, jaz sem. Vse zaradi mene. Moje žalostno življenje, ... Oprosti mi!

Stara ženska žalostno odgovori: “Nisi, nisi.”

Strara ženska pobere košaro in iz nje vzame jabolko ter ga ponudi Sneguljčici.
Sneguljčica jo začudena gleda.

Stara ženska reče: “Na, to je jabolko sprave. Dam ti ga, kot znak, da ti ne zamerim. Odpustim ti.”

Sneguljčica žalostno pogleda staro žensko. Z dlanmi se še močneje oprime njene obleke. Nato povesi glavo in čez čas pogleda staro žensko. Z obema rokama prime jabolko in ga vzame k sebi.

SNEGULJČICA (umirjeno): “Hvala ti!” (močneje stisne jabolko): “Hvala ti, dobra stara ženička!”

Stara ženska reče Sneguljčici: No, le pojej ga v znak sprave.

SNEGULJČICA (prikima): Bom, hvala ti, dobra stara ženička.

Sneguljčica ugrizne v jabolko in nato pade mrtva na tla.

Stara ženska gre na levo stran, nato pa se okoli nje močno zakadi, da jo prikrije dim. Ko se dim razkadi se na njenem mestu pojavi Marija, ki plane v huronski smeh, zadovoljna nad svojim uspešno izvedenim zlim dejanjem.

8. JEZERSKO DEJANJE

Na levi strani prizorišča stoji miza s klopjo na vsaki strani. Na desni strani prizorišča je goreč ogenj, nad katerim je izobešen kotel. Vmes pa se dviga velika podoba Velesa z rokami razširjenimi nad prizorišče in pokritim z jelenovim pokrivalom z velikimi rogovi ter peterokotom okoli vratu.
Na tleh leži mrtva Sneguljčica, ob njej pa jabolko. Okoli Sneguljčice se nabira srež.

Iz leve strani v prostor pridejo partizani, en za drugim.
Opazijo mrtvo Sneguljčico in jo obstopijo.
Zgroženi so.

En partizan se skloni do Sneguljčice in preveri, če kaže znake življenja.

PARTIZAN #1 (žalostno): Mrtva je! Ne diha in nima utripa.

PARTIZAN #2: Kaj se ji je zgodilo?

Partizani še naprej začudeno gledajo mrtvo Sneguljčico.
Eden opazi jabolko na tleh.

PARTIZAN #3 (pobere jabolko): Glej, jabolko!

Nato ugrizne v jabolko in pade na tla mrtev.
Ostali partizani se zgrozijo.

PARTIZANI: Kaj je z njim? Kaj se dogaja?

PARTIZAN #1: Mrtev je! Jabolko! To jabolko je strupeno, …

PARTIZAN #2: Z njim se je zastrupila. Kdo je prinesel to strupeno jabolko?

Mrtev partizan se ozavesti in izpljune košček strupenega jabolka. Vstane, se obrne proti Velesu.

PARTIZAN #3 (Velesu): Slava Nežorógu!

Velesove oči zažarijo.

Partizan se obrne proti ostalim.

PARTIZANI (presenečeni): Živ je! O, živ je!

PARTIZAN #3 (omotičen): Videl sem ju že, Velesa in Vesno. Strup še ni učinkoval. Vse mi je znano.

PARTIZAN #1: Kaj ti je znano? Povej nam.

PARTIZAN #3: Jabolko je od kraljice. Ona je zastrupila Sneguljčico.

PARTIZANI (začudeno): Kaj?! Kraljica?

PARTIZAN #1: Pa kako je lahko prišla sem?

PARTIZAN #3: To je jabolko sprave. Kraljica je prišla zakrinkana v staro žensko in prevarala Sneguljčico, da ga je pojedla.

PARTIZAN #2: Zažgimo jabolko!

Partizan nato jabolko vrže na ognjišče in iz njega se zakadi rozast in moder dim.

PARTIZAN #2 (gleda v ogenj): Barva črtov. Prekleto jabolko!

PARTIZAN #4: In kaj sedaj? Če vemo, kako je umrla? Vseeno je mrtva.

PARTIZAN #2: Kaj naj sedaj?

PARTIZAN #1 (odločno): Prinesite mizo!

Partizani prinesejo mizo iz leve strani in jo položijo počez pred Velesa.

PARTIZAN #1: Pomagajte mi. Položimo jo na mizo.

Partizani primejo Sneguljčico in jo položijo na mizo.

PARTIZAN (začudeno): Mrzla je kot led.

PARTIZAN #2: Seveda! In se že kristalizira. Kaj naj napravimo?

PARTIZAN #1: Ja, napravimo grmado. Tam ob reki. Pridite!

PARTIZANI: Gremo!

Partizan še zatrobi v zlati rog in vsi odkorakajo na desno stran iz prizorišča.
Sneguljčica ostane položena na mizo pred Velesom.
Velesove oči ugasnejo.

KONEC