Matjaž Anžur: Temelji staroverske duhovnosti
V poplavi zgodovinskih in prazgodovinskih duhovnih iskanj je imela tudi duhovnost oziroma religioznost naših prednikov svoje mesto in vsebino. Dolgo časa zapostavljena, celo prepovedana tema in na tej osnovi izkrivljena zgodovinska resnica je današnjim znanstvenikom onemogočala resno znanstveno raziskovanje in postavitev realnih duhovnih temeljev slovanskega in slovenskega predkrščanskega časa.
Ne bi bilo prav, če bi se ukvarjali samo s predkrščanskim časom, saj lahko veri naših prednikov sledimo vsaj do drugega tisočletja pred našim štetjem, torej daleč pred predkrščanski čas. Vedizem, vedski panteon z bogovi, kot so Agni, Varun, Indra, Veju, Tvaštar, Savitar in drugi, kot tudi sanskrt, kažejo na tesno spetost bodočih Slovanov in še posebej današnjih Slovencev z Arijci, od katerih so se prvi v tistem zgodovinskem času preselili ali celo selili nekje iz Panonije v Indijo in Iran. Naši temelji so torej v rigvedskih himnah. Iz njih je mogoče rekonstruirati začetno premišljevanje in duhovnost takratnega časa, torej časa naših pradedov. V grobih obrisih lahko nato sledimo tudi vsem sinkretizmom duhovnosti v zgodovini, ki so se dogajali in se dogajajo vse do današnjega časa.
Lahko pa rečemo, da se je vera naših dedov začela korenito spreminjati šele z uvajanjem krščanstva in to ne naenkrat, ampak skozi stoletja, vse do današnjega časa. Če je baročni Kranjec še vedel, zakaj ob sončnem obratu prižiga kres in zakaj se blagoslavlja s sveto vodo, sta današnjemu Slovencu to vsebinska neznana obreda, ki ju je krščanska filozofija preoblikovala do nerazpoznavnosti. Ko je spomin na prvotno izročilo enkrat izgubljen, tako imenovani deicid preide v zaključno obdobje. Ta čas je pri Slovencih že nastopil.
Staroverci se tako v prvi vrsti zavzemamo za ohranitev, dograditev in znanstveno rekonstrukcijo religioznosti naših prednikov. Pri tem tudi krščanstvo smatramo za del naše religiozne zgodovine. Še več, če bi bile naše cerkve ogrožene in bi se pričele spreminjati v mošeje ali sinagoge, bi bili prvi, ki bi se temu uprli. Ponekod v Evropi se namreč to že dogaja.
Sicer pa je naša duhovnost strogo vpeta v obdajajočo naravo, katere del smo. Že vedizem in himne Rigvede našim prednikom opredelijo način duhovnega premišljevanja. Blisk in grom, reka in morje, veter in vihar, ogenj in sonce, suša in poplava, zima in poletje, noč in dan, življenje in smrt, se ciklično ponavljajo v božanskem redu, ki se je rodil iz kaosa. Človek je le delček te harmonije in v tem redu mu pripada svoje mesto. Tehnološki napredek ni v ničemer povezan z duhovnostjo in nanjo nikoli v zgodovini človeštva ni vplival. Tako je je duhovnost vsakega posameznika nespremenljiva že od samega začetka, ne glede na civilizacijsko stopnjo razvitosti, ki je tako ali drugače relativna. Bili smo in ostali bomo le delček stalno prerajajoče se narave našega planeta. Služiti temu redu je naša dolžnost in smisel, saj bo red tako služil nam.
Raziskujoč zgodovino religioznosti človeštva raziskovalec naleti na zgodovinski moment, ko se v razvoju družbe zgodijo povezovanja duhovniško-svečeniških kast, ki se na različnih prostorih združijo in se v borbi za oblast nad umom ljudi preprosto odvrnejo od zdravega razuma. Takšni religiozni kolegiji sčasoma prerastejo v religijo in nato ponavadi pudrajo človeške možgane z dogmami. Posmrtno življenje in življenje tostran zanje navadno leži v sveti čaši legend in pravljic, ki so jim naivneži v strahu pred kvazi avtoritetami večinoma pripravljeni verjeti. Staroverstvo je zato proti religioznim institucijam. Svečeniki, dušni pastirji, se na ta svet rojevajo s svojim talentom. Pogosto živijo svoje življenje in niso vključeni v institucionalizirane verske organizacije. Še več, vsakemu posamezniku je z rojstvom dana dolžnost, da do svojega konca najde smisel bivanja in v skladu s končno rešitvijo zapusti živo obliko bivanja. V vsakem posamezniku je v njegovem vsežaru, duši ali auri zapisan kozmični red. Vsak posameznik si zato lahko vedno in v vsakem primeru odgovori na življenjsko pomembno vprašanje, le odkriti mora sistem univerzalnih vrednot in se jih držati. Zapisani zakoni, verski in civilni so stanje primitivnosti trenutne družbe, ki so človeštvo oddaljili od naravnega reda pravičnosti znotraj vsakega posameznika.
Starovercu smrt predstavlja enega od mnogih trenutkov cikličnih ponavljanj. Če parafraziramo nek drug izrek, lahko rečemo, da velja: »Voda si in v vodo se povrneš« in v njenem nenehnem kroženju in neumrljivosti se tudi sam znova rodiš v novem telesu, ki bo tako kot ti sestavljeno iz 80% te iste tekočine. Morje, Morana, Morava, Marija in druga imena so za naše prednike predstavljali isti koncept. Ogromna vodna masa, ki je prisotna povsod, je prostranstvo, kjer se preraja. Morda celo v naslednjem smislu: ogenj (Agni), posrednik med živim bitjem in Vseobsegajočim, ob smrti izpari naše telo v zračno prostranstvo. Naši predniki pokojne sežigajo. V zračnem prostranstvu se v procesu preobrazbe vsak vrne v obliki vodnih padavin na zemljo, kjer slej ko prej najde svoje mesto v novem živem telesu. Da se v tej stari teoriji skriva resnica, v zadnjem času znanstveniki dokazujejo z raziskavami o skrivnostih vode.
Pogosto beseda nanese tudi na vprašanje spola. V staroverstvu se je nekako zasidralo naslednje premišljevanje: v nekem obdobju v panteon starih bogov vstopi tudi učenje o Triglavu. Triglav je v tistem obdobju že dokaj antropomorfiziranih bogov predstavljal boga stvaritelja v podobi Sonca. Naši predniki so mu dali ime Svarun ali Svarog in na vrhovnem mestu je nasledil Peruna oziroma Ilijo. Ta bog naj bi na zemlji ustvaril moško polovico v podobi boga Roda in žensko polovico v podobi Mare. Vse živo v naravi ima ti dve polovici in samo ti dve polovici skupaj dasta skupno popolno celoto. Vsako razglabljanje o pomembnejši polovici vodi v dogmatizem manipulatorjev človeškega uma.
Verski obred kurjenja kresa se v današnjem času zdi anahronizem. Vendar vsem »modernežem« odgovarjamo, da se za starodobnimi tradicijami skrivajo velike skrivnosti naših prednikov. V bistvu se takšno bogoslužje prav nič ne razlikuje od kateregakoli drugega bogoslužja aktivnih religij. Vsem je skupna ena in edina resnica obrednega početja. Vsak obred skuša zgostiti misel in besedo v nek religiozni cilj. Naši predniki so že zelo zgodaj odkrili sakralnost s pomočjo besed izgovorjene misli. Naš jezik je strukturno prilagojen prav obredu, je obredni jezik. Tudi zato so se v sredini prvega tisočletja našega štetja naši predniki poimenovali Slovani in na vzhodu te etnične skupnosti Jazičniki, kar je eno in isto. Nova vera, v obliki krščanstva, je uvedla povsem nov pristop k veroizpovedi, ki je bil našemu človeku tuj in neznan. Dejstvo je, da ima izgovorjena ali premišljujoča koncentrirana molitvena misel oziroma beseda duhovno ezoterično moč. Vendar so si jo verski oblastniki sodobnih religij prilastili. Ali se pri obredu kot pripomoček uporablja vodo, knjigo, razpelo, preprogo, pesem, verižico z obeskom ali kres in ogenj, je s stališča obreda samega čisto vseeno. Vsak lahko sam pri sebi presodi, kaj mu bo pri molitvi ali mantri najbolj v pomoč.
V zgornjih odstavkih smo le delno odgrnili zaveso s skrivnosti staroverstva. Vsakdo, ki bo pri nas iskal red in urejenost, biblično zgodovinsko zgodbo, pravila, zapisane božje zakone, bo razočaran. Vsega tega pri nas ni, vsak posameznik je dolžan postati iskalec. Vsak posameznik si molitve piše ali izgovarja sam. Vsak posameznik je dolžan, da kvalitetno preživi čas v živem telesu. Veselje, zdravje in pravičnost so glavne vrednote vsakdanjika. Staroverstvo skuša najti duhovno-filozofski model prihajajočega časa in smisla bivanja v današnjem času na način, ki bo omogočal prijetno in življenja vredno bivanje na tem svetu. Da bi dosegli svoj smisel, se ne smemo prepustiti občutkom ogroženosti od ljudi, ki niso izbrali takšnega načina življenja.