Staroverstvo danes

»Tvoj oče je podoba Gospoda Stvarnika,
tvoja mati podoba Zemlje. Za tistega, ki ju
ne časti, je vsaka pobožnost zaman.
To je prva dolžnost.«

Hinduizem. Janet, I, 9

Zakaj staroverstvo?

Staroverci¹ oziroma rodnoverci², nekoč imenovani tudi ajdi³, pogani⁴ in kačarji⁵ so različna poimenovanja za vernike slovenske⁶ predkrščanske religije. Na današnjem slovenskem ozemlju je staroverstvo edina avtohtona vera, saj ni bila nasilno vpeljana ali kako drugače prevzeta, kot na primer krščanstvo ali novodobne religije. Stara vera se je oblikovala v dolgih stoletjih in tisočletjih življenja naših prednikov na tem ozemlju in je zato odraz ljudstva in okolja. Zato je povsem običajno, da verske predstave in miti slovenskega ozemlja niso enaki, kakor tudi niso podnebje, način življenja in potrebe ljudi. Kljub temu pa so temelji verovanja na vsem slovenskem ozemlju in tudi širše v slovanskem svetu enaki, kar nas združuje in dela močnejše.

Staroverstvo je naravna religija; duhovno se je približalo naravnemu ciklu in skupaj z naravo poskuša živeti kot njen del in ne kot njen gospodar. Staroverci zato čas razumemo ciklično, bogovi in nadnaravno pa so usklajeni z naravnim potekom leta.

Naš temelj predstavljajo družina, rod in narod in zato menimo, da so v veri naših prednikov zbrane prave modrosti, vrednote, odgovori in izkušnje preživetja na naši zemlji. Vernik stare vere je zato narodno zaveden, a zato ni zaprt za nove ideje in spoznanja. Med bogovi imamo tudi boga Radigesta, ki nam zapoveduje, da goste sprejmemo in jih tudi varujemo, hkrati pa vemo, da imajo drugi ljudje svoje bogove, ki jih varujejo na njihovi domači zemlji.

Staroverstvo klub današnjemu napredku in postmoderni družbi nikakor ni preživeto, saj je religija neodvisna od znanosti. Kot v vsej zgodovini tudi danes še vedno iščemo temeljne resnice o smislu bivanja, posmrtnem življenju in o stiku z bogovi. Staroverstvo se vedno obrača h koreninam, kar pa ne pomeni, da ne gleda v krošnjo drevesa življenja. Čeprav lahko živimo v mestih in se vozimo z avtomobili, se letni časi še vedno menjajo in vsako življenje se konča s smrtjo. Tudi v največjih mestih še vedno opazimo košček neba, kar nas opominja, da smo še vedno le del tega kozmosa, ki ureja ta svet in nam omogoča življenje. Vera v prave bogove nam daje smisel bivanja, nas povezuje s predniki in nam vliva energijo za življenje.

Staroverstvo je etnična in rodovna religija, zato se z našo rodno vero ne poistovetijo vsi, tako kot je to v primeru krščanstva, islama ali katere koli druge univerzalne svetovne vere. Slovensko in slovansko staroverstvo se je izoblikovalo za ljudstvo, ki živi na tem ozemlju že tisočletja, in v nasprotju z mnogimi religijami nime želja po širjenju med druga ljudstva. Slednje je vse prevečkrat vodilo v nepotrebne konflikte. Vsako ljudstvo ima svojo vero in v njej odgovore, ki so zanj in njegovo okolje boljši kot naši, zato bi bil nesmisel, če bi katerokoli ljudstvo prevzemalo tujo vero.

Vera in religija

Staroverska duhovnost nam iz kaosa ureja kozmos, v življenje pa nam prinaša smisel in pravo smer razvoja. Tako kot je vse urejeno pri bogovih, mora biti red tudi v naravi in med ljudmi. Mit je v staroverstvu zastopan z bojem med Perunom in Velesom ter s cikličnim mitom o Juriju in Mari. Perun ali Kresnik je na poletni kres najmočnejši med bogovi. Na jesensko enakonočje njegovo nadvlado zamenja Veles, ki doseže vrh ob zimskem sončnem obratu. Položaj se ponovno obrne na pomladno enakonočje, ko Veles navidezno umre in Perun oživi. Vzrok boja med gromovnikom Perunom in gospodarjem podzemlja Velesom je ženska boginja Mokoš. Čeprav sta prva dva v sporu, le skupaj z Mokošjo tvorita popolnost, ki jo predstavlja bog Triglav. V verskem smislu nam Triglav kaže popolnost na različnih nivojih pa tudi v tridelnem pogledu na svet. V drugih predstavah Triglava poleg bogov Peruna, Velesa in Mokoši sestavljajo tudi bog Svarog z moško polovico v podobi boga Roda in žensko polovico v podobi boginje Mare. Na drugih nivojih pa tudi zemlja, ogenj in voda ali pa rojstvo, življenje in smrt.

Ciklični mit o božanskem paru, Juriju in Mari, sinu in hčeri gromovnika Peruna, se ujema z naravnim ciklom, običaji in praznovanja osnovana na tem mitu pa so preslikava narave na ljudi. Jurij, deseti sin Peruna, se rodi na Božični dan, tako kot Svarožič. Še isti dan pa ga Velesovi odposlanci odpeljejo v podzemlje, na drugi svet k Velesu. Iz onstranstva se vrne na Jurjevo, da v naravo prinese novo življenje. Na ta dan spozna tudi Maro, za katero pa ne ve, da je njegova sestra. Poročita se na kresni dan, vendar kasneje Jurij Maro prevara, zato ga jeseni Mara ubije. Zatem se Mara iz lepe boginje spremeni v grdo Morano, boginjo smrti, teme in zime. Vendar Jurij umre le navidezno, zadnjič je na Zemlji prisoten na Božični večer, preden se ponovno rodi.

Staroverci verjamemo, da dobro pokonča zlo, pravica prevlada nad krivico, svetloba nad temo, ali če preslikamo v našo mitologijo, gromovnik Perun premaga Velesa. Zato ima staroverec svojo visoko vrednostno lestvico moralno etičnih vrednot, ki mu krepijo um in bistrijo vid. Staroverstvo ni nova vera, ampak ena od vej rodnih religij, zato ima naša duhovnost mnogo podobnih verskih predstav in vrednot kot druge sorodne vere.

Rodni bogovi so dobri in slabi, podarjajo in jemljejo, ljubijo in sovražijo. Vsako življenje se začne, rase, dozori in umre. Tako kot naravni krog z novo pomladjo, živim poletjem, pisano jesenjo in neizbežno zimo. Od nekdaj se ljudje sprašujejo kaj jih čaka po smrti. Staroverske duše po fizični smrti odidejo v navje, sama smrt pa predstavlja samo konec enega življenja, v katerem smo morali izpolniti dolžnost, ki so nam jo namenili bogovi. Naslednjo pomlad nas morda bogovi ponovno pošljejo na ta svet.

Človek se kljub napredku ni dvignil nad naravo, le oddaljil se je od nje. S tem pa se je oddaljil tudi od rodnih bogov, ki so mu pomagali preživeti tukaj in v njihovem svetu. Človeka z bogovi veže njegova duša. V nasprotju z običajnim antropocentričnim mnenjem pa človek ni edini na Zemlji, ki mu je dan ta dar bogov. Za staroverce imajo duše tudi rastline in živali ter celo nekateri zaznamovani kamni. Življenje ni kot umeten motor, ki poganja avto. Pravo življenje ima duha, ki pa se lahko na Zemlji pojavi v različnih oblikah. Staroverci verjamemo v reinkarnacijo, verjamemo, da se lahko v drugem življenju ponovno pojavimo na Zemlji. Morda ponovno kot človeške duše, kot duše prednikov v novem človeku ali pa v živalski⁷ ter celo rastlinski obliki. Nekatere duše umrlih pa živijo tudi brez utelešenja med nami. Če torej animistično gledamo na svet, človek naenkrat ni več krona stvarstva, ampak le ena od mnogih oblik, ki so jo na Zemljo poslali bogovi.

Vsak posameznik krepi svojo vero in išče resnico sam, pomaga pa si s somišljeniki. Praznovanja staroverce povezujejo in delajo obrede močnejše, stik z bogovi pa je globlji in neposrednejši. Ogenj obrednega kresa nas skupinsko poveže z bogovi, tako kot nas individualno poveže molitev. Častimo in spoštujemo zemljo, na kateri prebiva naš rod, saj nas že od nekdaj preživlja. Narava sama je s svojimi zaznamovanimi hribi, skalami in drevesi naš hram. Voda starovercu ne predstavlja samo tekoče snovi potrebne za življenje, ampak v njej vidi skrivnosti, ki ga povezujejo z njegovimi predniki od samega začetka. Vse to nam blagoslovijo bogovi, saj vse posvečamo samo njim, oni pa nam vračajo dobro v obliki zdravja, poguma in ljubezni.

Staroverstvo je naša tradicija; spoštovanje rodu, prostora in elementov, ki nam v različnih oblikah pomagajo preživeti. Je čaščenje rodnih bogov, ki bdijo nad nami in urejajo ves ta svet. Je kulturni model, ki nam omogoča pravilno živeti.

Opombe:

1. V Valvasorjevem času so za staroverce smatrali pravoslavne Uskoke v Beli Krajini, danes pa pod pojmom staroverec razumemo ljudi, ki so obdržali slovensko avtohtono religijo, ki izvira iz predkrščanskega obdobja.
2. Poleg imena staroverci je danes v rabi še ime rodnoverci, obe imeni pa sta vsebinsko enaki. Staroverstvo prihaja iz »stara vera«, stara v nasprotju s krščansko »novo vero«. Rodnoverstvo pa prihaja iz »rodna vera«, v pomenu religije rodu, naroda.
3. Beseda je v daljni preteklosti prišla v naš jezik iz nem. heide, srvnem. heiden "pogan", kar je verjetno prek got. izposojeno iz gr. ta ethe, dobesedno "ljudstva". V slovenskem ljudskem izročilu nastopajo ajdi v različnih vlogah. Največkrat so staroverci, ki so za ohranitev svoje vere zbežali v težko dostopne kraje. Ti se danes po njih imenujejo »Ajdovski gradci« ali »Ajdovščine«. Ajdi so za razliko od navadnih ljudi obdarjeni z nadnaravnimi močmi in so tako zmožni presegati fizične in duhovne meje navadnega človeka. Zato so mnogokrat opisani tudi kot velikani.
4. Pogani je krščanski izraz za vsa ljudstva, ki niso krščanske vere. Na slovenskem se je ta izraz uporabljal za staroselce, ki se niso pokristjanili. Poleg tega pa so staroverce imenovali slabšalno tudi krivoveci ali praznoverci.
5. Kačarji je avtohton izraz za staroverce na zahodu današnje Slovenije, predvsem na Banjški planoti in v okolici. Izraz izvira iz kače, ki so jo častili s pomočjo kamnov v oblik kačjih glav (glej: Medvešček, P.: Podobnik, R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. - Taura, 2006)
6. In hkrati mišljeno tudi širše slovanske predkrščanske religije.
7. V ljudskem izročilu večkrat srečamo primere, ko si ljudje človeške duše predstavljajo kot ptice. V staroverskih zgodbah iz zahodne Slovenije pa zgodbe o vračaju duš v drugih oblikah. (glej: Medvešček, P.: Podobnik, R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. - Taura, 2006).