Vratislav: Staroverstvo nekoč in danes;
Misli ob predavanju v Sinji Gorici in sočasni počastitvi Morane
Staroverstvo niti danes niti nekoč ni bila misijonarsko naravnana imperialna vera, ki si je na vsak način prizadevala osvojiti čim več duš in nato manipulirati z njimi v korist duhovniške kaste. Zato smo veseli, kadar pride povabilo, da pa se vseeno v svojih razmišljanjih predstavimo. Torej je prva značilnost, ki nas loči od abrahamskih religij ta, da v svojem širjenju ne želimo biti in ne smemo biti vsiljivi. Le kadar smo vprašani, takrat odgovorimo!
Kje torej pripoved pričeti? Odločil sem se, da to naredim na ta način, kot to po navadi počnem na gradu Struga obiskovalcem, ki ne pridejo na grad samo za to, da bi poslušali o stari veri. Za njih je zgodba pripravljena tako, da jih spomni na zapuščino naših dedov in babic in se pri tem zamislijo zakaj je ravno današnji čas tako krut, da nam pred očmi vse to umira, kar smo tisočletja ohranjali. Način življenja in z njim povezani družbeni in duhovni temelji v premišljevanju naših prednikov v času stare rodne vere, je bil v sami osnovi povsem drugačen, kot je nato v krščanstvu. Sam bom skušal v tej svoji pripovedi opozoriti, kje so pravzaprav razlike, ki pa so na koncu determinirale naš nov način bivanja na tem planetu. Skušal bom opozoriti na manipulacijo s človeškim umom, ki se na koncu odrazi v načinu življenja in samega smisla obstoja. Lep primer zgoraj navedenega nam ponuja prav sinkretizem krščanstva z našo staro vero.
Vzor našim prednikom je bila pojavnost narave v vsej svoji pestrosti. Ves svoj filozofsko religiozen model so zgradili na osnovi opazovanja obdajajočega sveta in vesolja. Naravne sile, ki so se jim vsakodnevno javljale v življenju, pa so bile predmet čaščenja. Bog je bil vse to kar jih je obdajalo in tudi sami so bili bog, saj so verjeli da so le delček celotnega stvarstva. V krščanstvu pride v tem pogledu, do korenite spremembe in dovolite mi da navedem citat iz svetega pisma: In reče Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi sličen, in gospodujejo naj ribam morskim in pticam nebeškim in živini in vesoljni zemlji ter vsej laznini, lazeči po zemlji. Kako povsem drugačen koncept premišljevanja od tistega, ki pa ga lahko preberemo v Rekvedi: O Ašvini radostite se, našim darovom ki vam jih prinašamo, o hitroroki poveljniki lepote, ki ste radostni sredi nas. O Ašvini prebogati s čudeži narave, o dva moža sta z vami, uslišite naše glasove in nas blagoslovite. V nadaljevanju bom še opozoril na koncept Svetega pisma, da bom pokazal kako je pisna beseda tega dela in uvajanje le te v koreninah spremenila filozofsko prepričanje takratne Evrope. Človek je od le delčka stvarstva postal gospodar planeta, ki mu je dan od boga na izkoriščanje in izrabo. Mislim da mu je to na današnji dan tudi povsem uspelo!!
Mi pa se vrnimo po tem uvodu nazaj k našemu slovanskemu staroverstvu in sinkretizmu krščanstva. Prav zaradi ostankov staroverstva v krščanstvu, lahko danes rečemo in rekonstruiramo, da je bila cikličnost ponavljanja v naravnem gibanju osnova premišljevanja naših prednikov. Tako kot v naravi za zimo pride pomlad in nato poletje ter na koncu jesen, ko vse spet znova umre in se rodi v zimi, je tudi z našim življenjem. Po rojstvu pride mladost, zrela leta, starost in na koncu prerajanje oziroma smrt. Svoje premišljevanje, življenjsko filozofijo in način življenja so naši predniki vezali na sončne cikle in njegovo različno moč v letu oziroma gibanje po nebu. Dostikrat se napačno govori o Perunu kot vrhovnemu bogu staroverstva, pred upeljavo krščanstva. Naši predniki so že po stiku z egipčanskimi in mezopotamskimi religijami, tudi sami prešli od gromovržca h sončnemu stvaritelju/svaritelju. Poimenovali so ga Svarog/Svarun/ Svaritelj. In v času ko je noč najdaljša in dan najkrajši so praznovali prav njegovo vsakoletno rojstvo – Božiča Svarožiča. Zimski obrat sonca je bil čas novega mladega boga, ki bo zemljo znova napolnil s toploto in vegetacija se bo čez čas znova začela. Prisotnosti boga Svaroga pri Slovencih se da slediti, kljub krščanskim spremembam. Sredi dežele Kranjske je hrib, ki se danes imenuje Rožnik a moral bi se Svarožnik. Tradicionalno kurjenje kresa prav na tem hribu v mesecu rožniku še dodatno potrjuje zapisano. Torej je tudi mesec rožnik v resnici svarožnik in ob kresni noči, je Svarožnik na vrhuncu svoje moči. Prav tako je običaj svadbe tesno povezan z bogom stvariteljem, kot tudi dvojina glagola biti – sva! V lingvistično magijo na tem mestu ne bom zahajal, morda o tem drugič. Božič v krščanstvu je prevzet staroverski praznik. Glede na absolutno različna krščanska poimenovanja tega praznika tako v slovanskem svetu, kot širše v Evropi, vidimo kako težak je bil prehod v novo vero.
Pomladansko enakonočje je čas Zelenega Jurija, Jarnika, Jerneja, Jarneja, Jereta. Praznovanje se je ohranilo do današnjega časa in če v obzir vzamemo še čas od Pusta do Jurjevega, lahko rečemo, da je bil to najveselejši čas v letu v katerem so predniki največ praznovali. Jurij pa obenem tudi mlad junak, ki se odpravlja na bojni pohod. Na juriš je klic prav tem bogu v bojnem naskoku z željo božje pomoči za zmago! V kršanstvu Velika noč in viteški sv. Jurij, vstajenje Kristusa, vse skupaj smiselno ni dosti drugačno od vstajenja oziroma prebuditve narave oziroma novega rojstva narave v stari veri.
Svarožnikova čarobna noč, kresna noč, ko je dan najdaljši in je noč zelo kratka. Ko se časti Ivan Kupala, Kresnik, Otokar, Janez Kresnik in še kakšno ime bi našli za ta čarobni praznik, ki pa v krščanstvu postane Janez Krstnik. Tu znova vidimo, kako se staro poimenovanje Ivana Kresnika spremeni v nov lik s skoraj identičnim imenom Janeza Krstnika. Vsebina enega in drugega čaščenja pa še toliko bolj.
Okoli 20. velikega srpna (avgusta) po navadi v naših krajih pade večji poletni dež, ki občutno ohladi poletno ozračje. Naši predniki so verjeli, da Marana/Morana/Mara takrat prvič napove svoj prihod. Leto se je postaralo in se pripravlja na smrt. Mara je v tem večnem plesu premagala Svarnika in čas je za počitek. Krščanstvo čas preoblikuje v čaščenje Malega in Velikega Šmarna oziroma Marijinega vnebovzetja. Pri tem verjetno ni potrebno posebej navajati da so Morana, Marana, Marija, Marijana, itn. eno in isto ime jesenskega časa, ženskega načela, skratka časa prerajanja.
Površen poslušalec, kar pa ljudje v splošnem smo, praktično ne sliši razlike med krščanstvom in staroverstvom. Enaki prazniki s skoraj enakimi poimenovanji ob praktično istem času. A moj namen tu ni, da bi krščanstvo obtoževal falsificiranja, ampak da vas opozorim na tehnologijo manipulacije. Z istimi prazniki, sprejemamo namreč povsem različna verska sporočila, po katerih nato uravnavamo modele našega bivanja. Dovolite mi, da navedem še en citat iz Svetega pisma: In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril. In blagoslovi ju Bog in reče jima bog: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji. Nato Sveto pismo pripoveduje o mnogih dogodkih iz židovske zgodovine in o mnogih mogočih in nemogočih urejanjih medčloveških odnosov. Naša Rekveda pa nadaljuje s himnami naravi in njenim silam, ki nas obdajajo in krojijo naše življenje. Kot moža utelešenega z bliščem oblasti, Varuna tebe naprošamo k usmiljenju globoko ponižni. S hvalnicami o Varuna želimo počastiti tvojo moč za usmiljenje, kot kočijaž svojega zbeganega konja. Mislim da ni težko zaključiti v kakšno družbo se bo razvilo dogajanje, ki bo spremljalo nasvete iz vrstic ene ali druge knjige. Filozofija črpana iz Svetega pisma je pripeljala do stanja kakršnega imamo danes ! A da bom povsem iskren, ni res da je le krščanstvo krivo za družbo v kakršni živimo danes. Ne krivi so še mnogi drugi, ki to knjigo tudi zvesto prebirajo in so včasih celo smrtni sovražniki krščanstva. Pri tem mislim na organizacijo Prostozidarjev, ki je v svojih prizadevanjih iz iste knjige spletlo povsem novo filozofijo. Njihov koncept v imenu znanosti je planet pripeljal na rob obstoja, takšnega kot ga poznamo iz človeške zgodovine.
Staroverstvo se je danes po osnovo verovanja vrnilo na izhodišče, na osnovno verovanje naših prednikov, kjer človeka znova postavljamo za delček svarstva, ki biva na tem planetu v harmoniji in sozvočju z vsem živim in neživim. To je osnovna in temeljna resnica Staroverstva in temu je podrejeno vse ostalo!
Biti straoverec, kaj to pomeni? Da za Kresnika zakuriš kres in poješ ter plešeš okoli ognja? Nato pa po kresni noči odideš v službo in živiš naprej kot vsak povprečen potrošniški Slovenec – kuča, poso, lidl, spar, kuča poso, lidl, spar!
Ne staroverec se mora čutiti vpetega v naravo in v sozvočju z njo tudi živeti. Ali to lahko počne vsakdo?
Obstaja model staroverskega ideala, ki ga tudi lahko na kratko opišem. Vsaka družina s kosom lastne zemlje in delno prehrambeno samooskrbo. S tem se zadosti potreben duhoven stik z elementom zemlje. Vsaka zadruga/občina mora imeti svoj naraven vodni izvir, ki je osnova stika z elementom vode. Življenje v skupnosti in družini brez slabih čustev na osnovi samokontrole. Prostor z divjimi in domačimi živalmi spraviti v naše staro sožitje. Poklic ki ga človek rad opravlja in je zanj tudi nadarjen. Duhovna rast do prerajanja oziroma do končne spojitve v Svargi.
Kaj je za staroverca smrt? Tu gre še za eno bistveno drugačno premišljevanje, kot je tradicionalno krščansko. Dovolite mi, da pri tem uporabim kar pismo, ki nam ga je poslala g. Fani Okič, ki je prekrasno zaobjela način našega premišljevanja. Želim vam vsem prijetno praznovanje, ki se ga zaradi drugih obveznosti ne morem udeležiti. Je mi pa tudi malo nerazumljivo praznovanje Morane, Boginje smrti. Češčenje je nekaj drugega- Bela Boginja, mati, sestra, babica, kakor jo pač kdo razume in pričakuje srečanje z njo. Osebno jo pri mojih 87 letih že lahko včasih vprašam: »Babi, ali se bova kmalu srečali? Veš Babi, toliko opravkov še imam, počakaj še malo!« Ali pa: »Babi veš, nič več ni lepo na tem svetu. V sedanji civilizaciji je prisoten nerazumen strah pred smrtjo – slovansko Morano, pa sem vam hotela povedati, da takšen strah ni bil prisoten v nobeni kulturi ali civilizaciji Pradavnih in Davnih. Bela Boginja je bila čaščena s prošnjo, naj pride takrat, ko bo človek pripravljen na Njen obisk s tem, da bo lahko odšel z Njo z občutkom, da je v tem življenju razumel in izpolnil nalogo, ki mu je bila dana z vstopom v zemeljski svet; da bo odšel z Njo kot materjo, babico ali sestro notranje izpolnjen in umirjen v nov življenjski krog. V nepretrganost življenja.
MORANA, avtor: Irena Urankar – Temnozora