Pesmi
Sončeva poroka
VESTON
O, Sonce, kaj je tebe odvrnílo
Od slavnostne na Íriju zabave,
Ko jedlo se je dobro, dobro pilo,
Ko zbrane božje so bile postave,
Od Svároga in Lade vse sprejete,
Da so po Svargi te poti peljale?
Je žalost ti od Zlágorke vzete,
Ki so prekletstva jo v gomilo dale?
Odgovor vedel um le Gamajúna
Bi, ki ne hotel bi mi zamolčati,
Kar ve, zapel mi njega glas je kljuna,
Kako je šel k Morani Dájbog zlati.
O, Gamajún, preroški ptič, govori
Mi pesem o Dajbógu in Morani,
Kaj se zgodilo je na Svargi gôri,
Da bodo blíni zopet nam poznani.
GAMAJUN
Ne bóde zamolčano moje znanje.
Zaneslo je Dajbóga do Morane,
Kjer njeno je na Svargi domovanje,
Do njene temne méščene dvorane.
In séncovi očem njegovim liki
Se kažejo, od Írija prej dvora,
Drugačni res njegà svetleči sliki,
Drugačni res, za kar on stati mora.
Svetleča moti ga podoba zbrane,
Ki sam po sebi čez ta prostor lije,
A všeč je sam očem le od Morane,
Ki ga odsev v očeh nje temnih sije.
VESTON
O, Gamajún, preroški ptič, govori
Mi pesem o Dajbógu in Morani,
Kaj se zgodilo je na Svargi gôri,
Da bodo blíni zopet nam poznani.
GAMAJUN
Ne bóde zamolčano moje znanje.
Ko bil Dajbóg je támo pri Morani
Povzročil z žarom je negodovanje
Od njenih gostov, ki bili so zbrani,
Da rekli so, da naj ga ta nažene,
A ona njih od sebe je nagnala,
Od prej ji družbo, zdaj nezaželene,
Da sama s Soncem bi lahko ostala.
Tako ostala res potem sta sama,
Približa se svetlečemu Morana.
MORANA
Motečih senc, kot ti njim, več ni nama,
Perunov sin, naj ti bo slava dana.
Kot živa bitja vsa, se me boječa
V na svetu stvarnem bivanja neznanju,
Kjer Java je za vse neumne ječa,
Očarana po tvojem so sijánju;
Tako sem jaz in želje tu so moje,
Da bi lahko te tukaj poljubila,
A se zavedam te lastnosti svoje,
Zato te naj od vida mi čutila.
GAMAJUN
Besede nezaupanje rodijo
Te v mislih Dájboga tako rečène,
V pomenu in po zvoku saj zvenijo,
Kot da iz Nava so na Prav nošène.
In se umakne Sonce preplašèno
Ter od Morane doma odpotuje
Tja v Írij spet, v palačo okrašeno
S srebróm in zlátom, kjer Perun domuje.
VESTON
O, Gamajún, preroški ptič, zapoj mi
To pesem o Dajbógu in Morani,
Ko šel od nje nazaj je zopet k svoj'mi,
Kako je bil sprejet v domačem stani.
GAMAJUN
Ne bóde zamolčano moje znanje.
Svetleče Sonce ko doma zasije
Perunu, Rosi, svoje žarke vanje,
Ljubeče Rosa k sebi ga privije,
Od srca skrb jo zànj'ga je minila,
Poljubi ga na čelo in sprašuje,
Kje pot neznana ji ga je vodíla,
Ko zdaj le srečna je, da zopet tu je.
DAJBOG
Odšel po Svarge poljih sem zelenih,
Med drevji listja mavričnega jase,
V poteh naenkrat znašel se zgubljenih
Sem in poti več nisem vedel, zase,
Zagledal tam palačo sem krnéno,
Ki z belim apnom je bila obdana,
Me radovednost vodila je v njeno
Notranjost, notri je doma Morana.
GAMAJUN
Začudenje na Rosinem obrazu
Pokaže se, Perun ga pa pogleda
V značilnem sŕda mračnemu izrazu,
Sledi enaka temu ga beseda.
PERUN
Pri ženski bil si njenega slovesa,
Neumnost, neizkušenost mladosti?
Doklèr ne veš Vesoljnega Drevesa
Poti, bogov namenjene kreposti,
Nikoli več ne bližaj se Morani,
Ne hodi po neznanih Svarge smèrih,
Sploh blizu gradu njenemu, dvorani
In njenih gostov nàvskih mnogotèrih!
GAMAJUN
Dajbóg, užaljen od besed strožíne,
Umakne od obličja se očeta,
Na polje, kjer dovolj je zanj miríne,
Da žalost mu je tam iz misli vzeta,
A žalost je, da to potem zamenja
Mu radovednost in upornost jare,
Da hoče iti k njej, željà ne jénja,
Da bi spoznal nje prepovédne čare.
VESTON
O, Gamajún, preroški ptič, Morane
In Dájboga naprej naj reč bo péta,
Ko šel je spet do nje nazaj dvorane,
Prepovedi kljub svojega očeta.
GAMAJUN
Ne bóde zamolčano moje znanje.
Ko Sonce pri Morani spet zasije
V nje goste spet, je zopet isto zanje,
Ko žarkov svetlih toča njih po bije.
MORANA
Poglejte, kdo se vrnil je, vsi zbrani,
Ki prej odšel je hitro brez slovesa.
In spet njegovi so svetleči gláni
Za vas bodeče puščice očesa.
Povejte, gostje moji, predložíte,
Kaj naj sedaj mi z njim tu naredimo,
Da od njegovih žarkov ne trpite
Mi zopet, da naprej se veselimo.
GAMAJUN
In senc postave rečejo tam zbrane
Na isti čas kot v govorici eni,
Da zadoni po delih vse dvorane
Moranine: ''Daj, v vola ga spremêni!''
Še preden se zave Dajbóg, Morana
Ga v vola je obliko spremenila,
Da se smejala cela je dvorana,
Ki prej jo ga svetloba je motíla.
Morana prehodíšče še odklene
Veliko, izmed zemlje in vesolja,
Da skozi senčni vola zbor nažene,
Ki znajde se na sredi stepe polja.
VESTON
Prišlí do zgodbe smo zapleta tega,
Kako se Sonce bóde poročilo
Z očeta voljo, ki jo da prisega,
Kar dela dolg besed, se je storilo.
Zato, zapoj še to, preroška ptica,
Kaj Dájboga z Morano poročilo
Je, da se je po takem izvršilo.
GAMAJUN
Ne bóde zamolčano moje znanje.
Pastirji našli so na sredi stepe
Tam vola, videza prvine zanje,
Po barvi zlati ter rogove lepe,
Pristopijo, se čudijo v neznano,
Od kod bi bil, a jim odgovor pravi,
Da Sonce je, ki z úročenjem dano
Mu je, da v taki je sedaj pojavi.
Začuden resnico ti spoznajo
In peljejo ga v vas do vovha koče,
Na znanje mu besede vola dajo,
Da naredi z njim, kar je dobro, hoče.
In sivobradi vovh prižge kadilo
In z mótrami Peruna si prizôve
In ni trenutka niti pol minilo,
Ko rajske sliši kočo pred vozove.
Perun zagleda vola tam pojavo
In prepoznal takoj je v njemu sina,
Ki ga pogrešal z voljo je nezdravo,
Kot mati ga v skrbeh ob ga izgína.
PERUN
Si tukaj, končno najden, sin! Čigava
Te sila v to pojavo uročíla
Je, reci, s Prava,z Java ali Nava,
Da moja roka bóde jo dobila.
DAJBOG
Ne bodi jezen, oče, saj po pravi
Povem ti, da bila je to Morana.
Brez uma nisem te ubogal, davi
Sem šel, kjer nje je družba senčna zbrana.
GAMAJUN
Perun izgine in se spet pojavi
S hitrostjo le svetlobi ji poznani
In z eno roko vrat drži in davi
Prestrašeni, raztreseni Morani.
PERUN
Spremeni ga nazaj, takoj, Morana,
Če ne te s zlato puščico obrijem,
Da boš od ognja ti nebes zažgana
V pepel in prah, res, v njega te razbijem!
MORANA
Ne moreš, Jédro-Dív, me pokončati,
Brez mene ni Vesoljnega je Reda;
A ta urok iz njega hočem dati,
Če da obljubo tvoja mi beseda,
Da s tvojim sinom bova poročila
Se in da tvoja volja glas bo dala.
GAMAJUN
In se Peruna volja odločíla
Je, kakor mu izbira je ostala.
Morana je urok iz Sonca vzela
In v Íriju čez dni minule troje
Poroko sta pred pričami imela.
Zaključek o poroki njuni to je.