Pesmi
Posavski
1
Dvigni se, o, pesem stara
Iz pozabe ruševin!
Pridi, moja draga Mara
In zapoj mi pesem blin!
Moja volja, zvonček bije,
Narodova pravda dar
Zate je, da te izvije
Iz pozabe, čuda čar.
Slava, slava, trikrat slava!
Kakor Stari peli so
In poklone do Triglava
Dali z vso pozornostjo.
Um je nate ves usmerjen,
Od nečistih varovan;
Ogenj zate je odmerjen,
Kakor dar, ki vanj bo dan;
Tvojo mi podobo riše
Misel in se klanja ji;
In ime glas tvoje kliče,
Da pozornost te dobi.
Pridi, vila čudovita,
Pesem naj tvoj glas mi da
Jo od kneza Ljudevita,
Ljudevita Savskega.
2
Karel je, morilec Sasov,
Svoj krvav živót končal,
Njemu bo spominskih glasov
Nož in ščit pravico dal;
Ali kakor je ohranit
Pesmi za pogum hotel,
Mu spomin je sebe branit
Nevedóč enako vzel.
Lilije in orli črni
Naj blažijo mu spomína,
Moj pa glas se v čase vrni
Ludvika, njegov'ga sina.
Let deset še ordinírja
Ni dočakal, ko očeta
Ga nasledstvo od nemírja
Je ujela moč prekleta.
Kralju laškem ni le vida,
Ampak kar je vzel življenje,
Vest si svojo je ne-prida
Že olajšal nad trpljenje;
Mir pa ni mu bil prijazen,
Nove prišle so težave,
Novo je podal prikazen
Tja od roba mu države,
Kjer so predniki njegovi
S kavlji vklenili Venete,
Da goreli so domovi
Njih in njih podobe svete.
Lužičáni, Obdodránci,
Karantanci in še Danci,
Pa še vsi pogumni vrli
Narodi so se uprli,
Kakor Baski in Brežáni,
Z druge še strani Slovani,
Da je vsa dežela vneta
Od očeta skupaj speta
Mu, o, groze svete strah
Jemlje up mu, jemlje dah.
Od carice Ermengránjske,
Njenih spetk in vseh intrig,
Frankov vojne državljanske,
Naj bo drugih verzov brig;
Ta bo pesem govorila
Le o eni zgodbi teh
Burnih časov, ki godila
Se je tu na naših tleh.
Tukaj zgodba bo odkrita
Ta od kneza Ljudevita.
3
O, začetki mračnih časov,
Kaj ste danes nam storili,
Da bi iz modrosti glasov
V stične verze vas prelili?
Narod naš dokaze hrani,
Da bili junaki zbrani
So, a kje so njih lepote
Po stoletjih teh slepote?
Da za Pravdo staro sveto
Smo borili se, se naj
Ve, da ni bilo nam vzeto
To, da piše se sedaj.
Padel je Avrélij Drugi
Kmalu že, od ljudstva zbran,
Bil po zvitem je Voltúgi
Na zeleno trav'co dan,
Ali Vojnomir na vzhodi
Se v Panon'ji še drži,
Koder konj avarski hodi
Po slovenski zemljici.
Kralj mu Karel pa ponudi,
Da kagánu kraj stori,
Če kot Borut daljni tudi
Njemu on se pokori.
Vojnomir tako odloči
Se, da bo v deželi mir.
Bitke hitro čas napoči,
Dolg obljube Vojnomir
Je izpolnil in poljubil
Roko kralja Karla je,
Narodu svobodo 'zgúbil,
V mrak se ta pogreznil je.
Varuh njega bo zvestósti,
Kralja Karla volja, naj,
Je bila, ga viskokósti,
Grof furlanski Kadoláj.
Čakale na čas so vile,
Vile slavne starih dni,
Da življenja tu minile
Bodo ure dni, noči
Tudi knezu Vojnomirju,
Ko naslédil ga bo sin,
Ki ne bo zdržal v premirju,
Frankovski ne bo trpin.
Letni časi so minili,
Vojnomir je preminil,
Ga, kosezi so sklenili,
Ljudevit je nasledil.
4
Ko je Karel krvoločni
Car francoski našel kraj,
Nasledil ga manj odločni
Sin je Ludvik tisti-kdaj;
Podeduje carstvo širno,
Mnogih narodov nebroj,
Združeno v edinost verno
Preko vseh krvavih hoj.
Vlada Ludvik štiri leta
V sled očetovih stopal;
Od podanikov sprejeta
V mestu Frankov Heristal
Bodo takrat odposlanstva
Carstva širnega, bila
Volja Ludvika je carja,
Carja carstva rimskega.
Od premnogih hval nosečih
Eno odposlaništvo
Tožilo je o nesrečih,
Ki se jim dogajajo.
Prišli so od mejnih krajin,
Meje carstva vzhodnega,
Od nekdanjih last pokrajin
Kàgana avarskega.
Pravijo, da grof furlanski,
Grof furlanski Kadolaj,
Po deželi tam slovanski
Grozo seje muk in kraj.
Se obračajo na carja,
Da pomaga jim tako,
Da od mejnega vladarja
Več ne bo za njih hudo.
Reče Ludvik car: ''Predstavi,
Kaj narobe je, Slovan,
Ki si príšel k veri pravi,
Da ti je obstoj podan.
Kadolaja vid ostrine
Gleda, da ste zvesti mi,
Da ne hodite v višine,
Kakor vaši predniki.
Jaz sem dal povelje tako,
Da se naj uničijo
Vsi ljudje, podobo vsako,
Ki jo tam še skrivajo.''
Njemu odposlanik pravi:
''Nisi nam pravičen car,
Kadolajev ples krvavi,
To je vaše vere dar?
Niste boljši vi, kristjani,
Kakor so Avari b'li;
Daj pravice, boj prestáni,
Da na polju delali
Bomo in vam hrane dali,
Sadje vam nabirali,
Kakor naši Stari znali
So, po vsej obilnosti.''
Carja se zmračilo čelo
Je in stiska jezno pest,
Celo se njegovo tèlo
Je začelo v jezi trest.
Odposlanike nažene
Izpred dvora svojega,
Da so šle osramočene
Njih pojave zopet tja,
Koder so se sem podali,
Sem na heristalski grad,
Kamor so jih odposlali
Si pravico poiskat.
5
V Sisku čaka, tam v ostrógu,
Odposlance Ljudevit,
Vendar v miselnem mu krogu
Kralja glas je že odkrit.
Njemu v mislih se pridruži,
Skrb in njen še bratec, strah,
Ki teži pretok po žilah
In po sapniku še dah.
Preden vstopijo poslani
Ljudevit jih odpusti,
Njih uspehi mu poznani
So po drži njihovi.
Gre po konja, se odpravi
V gozd, ki láke je okrog,
Tja po poti, tja ob Savi,
Kjer gre vanjo Kolpe tok.
Tam na kamnih iz davnine
Je narisano kolo
In ključavnica in line,
Ključi jih odklenejo,
Ki so kneza last ostali
Tu več kot tisoč let,
Njim so jih Ozíri dali
Za v nevarnosti odvét.
6
Kadolaj se, grof furlanski,
Bliža mestu tam ob Dravi,
Da za kralja čast slovanski
Tam upor sedaj zadavi.
Kolje, muči in zažiga
Živo in kar slednje krije,
Dim in krik se k nebu dviga,
Kri s pepelom v tla se lije.
Zapustili so Bogovi
Slavni svoje slavne sine,
Dosti slednjih so dolgovi,
V prazno glas gre bolečine.
A na Dravi tam ga čaka
Z vojsko zbrano po gozdovih
Ljudevit pod kritjem mraka,
S srcem zopet pri Bogovih.
Kar je zvedel tam že v láki,
Ko bo Zora zasijala,
Prišla sila bo po zraki,
Ki mu zmago bo podala.
Zadnje za pogum besede
Preden vgásnejo ognjišča,
Da postavijo zasede,
Kakor sebe v kraj bojišča.
Kakor rosa, rast da maže,
V jutra mraku se pojavi,
Kadolajev roj pojavi
Tam se po zeleni travi;
Isto grof na drugi strani
Vidi séncove postave,
Ko jih čakajo Slovani,
Špicaste pokrite glave.
Za bregovi pa za témi
Sonce dvigne se sijéče,
Z žarki, kakor v njih očémi
Puščic ostrih roj nameče.
Ko oko se še kristjansko
Reši Sonca ne mogote,
Vojsko vodi že slovansko
Ta nad njih velike vsote.
Seka križev ščit sekira,
Prsa konjev kopje lomi,
Dosti v glasnih jih umira
Mukah, dokler jih ne zlomi.
Ni Panonija ploščata
Take bitke doživela
Vse od časa kneza Bata,
Ko v upor je ist' gorela.
Žalost, tudi Ljudevita
Ista ga usoda čaka,
Ali tokrat mu odkrita
Zmaga bo pred časom mraka.
Kadolaja so pregnali
Čez gorate kraške špice,
Ko so mu poraz zadali,
Tja v furlanske jih ravnice.
Tam je grofu bolečina
Od poraza v bol prerasla,
Zdravja vzrok bila premína,
Luč življenja mu je vgásla.
Kruti grof je konec kruti
Našel tam, sledeč porazu
V bitki tam na Dravi ljuti,
Slavnih sile v čas dokazu.
7
S stepo krito slavno Sávje,
Bodicèja od krajín,
Žit ponosno dvigaš glavje
Turških spod kopit stopinj;
Gad se plazi k ti luskáti,
Glavo mu odbiješ stran;
Branje za pogum kovati
S tvojih mogel bi ravan,
Če bi luč ne ugasníla
Črt in rezov slavljenih,
V čas se tisoč let zgubila
V spancu za puščavski pih.
Nova Zora razčesala
Je peresu barvnih dlak,
Prah da z njim bo pometála
Dol iz z njim prekritih lak.
Naj slavi se Zoro sveto
Kakor v Sisku tistikrat,
Ko svobodo jim je vzeto
Sonca žar povrnil zlat.
Kakor Sonca žar se kresov
Sveti po-Savíni v noč,
Soncu v čast in Zori plesov,
Pesmi za zahval pomoč.
Se odloči, da slavéčem
Ljudstvu se bo dal odkrit
V prazničnih oblek oblečen
Knez posavski Ljudevit.
Tam pred ljudstvom pa priseže
Na Bogove naroda,
Da se k miru zdaj zaveže,
Da upor se ta konča.
Dosti je bilo morije,
Dosti lilo je krvi,
Kadolaj že v zemlji gnije;
H kralju bo poslal ljudi,
Da za mir dogovorijo
Se, da zopet bo ostal,
To žarečo davoríjo
V konec bo umirjen dal.
V Inglehém bo odposlane
H kralju Ludviku poslal,
Da naj sprejme svet Slovane
Pod povelje si postav.
Že izberejo poslance
Med kosezi zbranimi,
Ti zajezdijo že vrance,
Da na zbor prav čas prišli
Bodo tja ob Ren široki
V paladínski krajini,
Prstan da na kralja roki
Bi za mir poljubili.
8
Inglehémska ni pojézda
Upa volje obrodila
In njegova k miru zvezda
Žar ni od Bogov dobila,
Kralj koséze mu poslane
Je zavrnil, jih nagnal,
Več, furlanski grof postane
Balderík, nič manj krvav,
Kot Kadolaj, ne bode mira
Ljudevita konca dni,
Ki Bogovom se upira,
Mir s kristjani ko želi.
Ljudevit si utrjuje
Mesta, vojsk nabira si,
Kranjsko temu prepotuje,
Dosti k sebi jih dobi,
Še na vzhodu Timočani,
Ki pred hunskim kanom se
Ljudevitu dajo zbrani,
Kakor Dalmatinci še.
Borna, dalmatinski knez, je
Pismo kralja pa dobil,
Da, če z Ljudevitom vezje
Bo pretrgal, nagradil
Ta ga s savsko kneževino
Bo in Borna je pristal,
Da bo svojo vlogo fino
Dvojne igre odigral.
Ali ljudstvo bolj pošteno
Kot vladarji je priseg,
Temu bo tako storjeno,
Kjer je reke Kolpe breg.
9
Balderik z ravnic furlanskih
Krene v jèsen z vojsko zbrano
Do dežel na vzhod slovanskih
Preko te z gorá obdano,
Kjer se Ljudevita glava
Kralju, papežu upira,
Nemštvu z njim boginja Slava
In krščanski rodna vera.
Od Furlánije in Istre
Tja do polj bolgárskih kanov
Spet so vstale láke čiste
Prej zakrite od Slovanov.
Balderik na Kranjsko pride
Prek Kraljévskih gor verige,
Prve že dobi izvide,<
br>
Da potrgali verige
Kralja, kneza so Slovani
In da mora pokoriti
Jih, prej ko Panonijáni
Morali bi ga odkriti.
Ali Ljudevit v deželi
Tudi s svojo je družino,
Že poslani grofa seli
So, da pride mu v bližino.
V južni najde ga Norèji,
Kjer spopad zgodi veliki
Se, da spet v deželi tej ji
Slišijo se boja kriki.
Niso knezu s sred Norèje
Zmage dar Bogovi dali,
V mir naprošeni poprèje
So prek Drave ga nagnali.
Od poraza tja v Posavje
Ljudevit zbeži z družino,
Ki mu grof jo pol poklal je,
V svojo srčno domovino,
Tu da zopet sile zbere,
Balderiku zoperstavi
Se in zopet v čast pobere
Se na tej domači travi.
Vendar Balderik ostane
Tam po Kranjski ji gorati,
Ker še mora v strah predane
Kranjce zopet jih vkovati.
Ali Kranjcem žalostínska
Ljudevitu ne oddiha
Da, zarota dalmatinska
Izza vogla vanj že piha.
10
Kurent, tvoj junak pregnani
Dol iz hribov kranjskih je,
Kranjci bodo spet kovani
V te okove mràkove,
Ali tvoja Panoníja
Še drži si volje tlak,
Med kjer Nemca tiranija
Je in vlada Omurtàg.
Zima kaže zobe svoje
Kot poraz po grofu mu,
Vendar pa vojake svoje
Še ne bo predal mirú.
Stopi s Kranjske dol višine
Spet v sredico Savske tja,
Kjer so Kolpine plitvine
Čaka Gadiščánec ga.
Borna z Drágomožem pride
Ljudevitu tam na pot,
Da na kralja stran preide,
Savski nov bi bil gospod.
Gadiščani čakajoči
Vsujejo se kot volkôv
Roj nad čredo, kri da loči,
Isto ti sorodnikov.
Bratov med seboj morije
Je veliko Slave svet
S tujerodne domišljije
Moral polno doživet.
Meči, kopja, buzdovani
Svojo pesem pojejo,
Ščiti z njimi so preklani
In čelade pokajo.
Klanje k vrhu je zavrelo,
Gadiščansko pa oko
Sliko je na znanje vzelo,
Sliko Ljudevitovo.
K njemu vsi so prestopíli,
Brate tam objeli vse,
Da pri Borni so pustili
Malo jih število le.
Dragomož končal je v travi,
Bornovi izdaji vdan,
Njega komaj v varno spravi
Ga družina s polja stran.
Ljudevit ga po Primorju
Dolgo v hladnem je lovil,
Po Dalmacije pogorju,
Dokler lov ni opustil,
Ker mu zima in daljava
Spili mnogo sta krvi;
Kranjske sliši klic pozdrava,
Borna naj pa mir dobi.
11
Kot v Avrélja Dróha času
Vélike koroške vstaje,
Zopet v zimzelena glasu
Cerkve rušijo se v saje,
Od Koroške in od Kranjske
Tja do Hunov kosoókih,
Čez dežele vse slovanske
V lune sij volkov ob zvokih.
V Cáhah, kraljev prestolníci,
Kralj je sklical zbor vojaški,
Da odzovejo se klici
Rimski, nemški in pa laški
Skupaj pod znamenjem zbrani,
Ki pa se mu pokoriti
Zvesto nočejo Slovani,
Med gozdovi, v gorah skriti.
Vidi králjeve načrte
V sanjah Ljudevit mu dane,
V znakih rojenic uzrte,
Da se tri ujede zbrane
Bodo v Slávijo spustile,
Ena z Donave široke,
Druga preko Alp do Drave,
Tretja čez goré visoke
Iz Ogleja k viru Save.
Preden let jih treh pogleda,
Sanje grozne se končajo,
Pot prelije ga kot leda
Hlad, ko ga skrbi imajo.
12
Sava spet je reka cela,
Kot da je iz petroleja,
Koder nje porečja meja
Je, v uporu vsa vzplamtela.
Norik cel za Ljudevita
Bojne meče brusi, kuje,
Zlatih je okov od nuje
Moč držánja spet razbita.
S Cah poslal kralj vojsk je troje,
Da zatrejo Ljudevita,
Nezvestoba ga odkrita
Že predolgo slavno poje
In mu maje že načeti
Sloves manjši po očeti,
Ki mu dal je carstvo svoje.
Prva vojska je kreníla
Tam ob Donave modrini
Po Panonije ravnini,
Da prek Drave bi spustila
Se v deželo Ljudevita,
Ali njega zbrana sila
Tega ni ji dopustila,
Drava ni bila preíta.
Druga vojska je kreníla
Iz Ogleja v Furlaniji,
Preko ostrih gor v Karníji,
A ji je slovanska sila
Prek prelazov pot zaprla,
Prek prelazov gor visokih
In prelazov vmes globokih,
Da preprek od njih ni strla.
Tretja vojska je kreníla,
Glavna zbrana od cesarske,
Z Rétije nekdaj, Bavarske
Do Koroške, kjer je Zila.
Te ustaviti ne more
Vojska tretja Ljudevita,
Trikrat je pri tem razbita,
Čez koroških gor prostore.
K vzhodu mora umakníti
Ljudevit se močni sili,
Saj že hodi Frank ob Zili,
Da bi mogel ga dobiti.
Na Gorenjskem popustijo
Druge še njegove čete,
Franke prej v goràh ujete
Na prelazih ne držijo.
Karantanija zgubljena
Zopet je po frankov sili,
Spet v osrčje umakníli
Bodo v mesta se grajena.
Zdaj le Kurent obvaruje
Še lahko ga pred porazom,
Kliče Ljudevit z obrazom
Ga, ki ga obup že kuje.
13
O, Koroška, žalostníca,
Križarska te davi sila,
Da naróde bi prekrila,
Že stoletje v muke klica.
Čar od Židov narejeni
Na Mečádi iz obupa
V glave dal ljudem je strupa,
Da so v črte spremenjeni,
Da uničijo dobroto
In ljudem do srca znanje.
Pozen čas je za spoznanje,
Zgodovine težko zmoto.
Ljudevit ni Samo slavni,
Ki pastirje kosoóke
In zverúhe krvoróke
Bi porazil v se spoznavni,
Trdnost manjka mu jeklena,
Neizprosnost in mirina,
Gamajúna zvok, Sirína,
Álkonosta pesem kléna.
Vojsko tujo mu v Posávju
S kugo Dívi so odgnali,
Ko ljudi preveč poklali
So po svojem zmagoslavju.
''Kuga so, naj ta odvrne
Jih od končne zmage dane,
Ljudevita možnost brane
Volja so pred čase črne,''
Kurentove so besede,
Ko se iz močvirij Drave
Franku med postave zdrave
Dajo v čas življenja bede.
Zbrane križeve zastave
Na Posavskem že stojijo,
A jih hitro razpršijo
Strahi od vesti nezdrave.
Isto Bornovi izdaji
Kazen bode podeljena,
V Cahah sebi si storjena,
Zima ko se bliža kraji.
Ali nove žalostíje
Vir nastal bo s koncem Borne,
Ljudevita sle uporne
Tudi, ko se to odvije.
14
Vladislav po Borne smrti
Dalmatinski je izbrani
Knez in še zverúški črti
Njemu čutijo se vdani,
Kot da ni na znanje dana
Jim pomembna reč že taka,
Vlada jim bila izbrana
Ljudevita je nečaka.
Ljudevit ga v Sisku prími,
V rádost od skrbi oddiha
Malo mu, ko v mraza zimi
Car za vrat mu zdaj ne diha;
Ali ve, da v času vojne,
Ko rastline zacvetijo,
Križarske zastave bojne
Spet v Posavje se spustijo.
Kralj se v Cahah isto strinja
Kot Libúrci, Gadiščáni,
Vladislav da ne prekinja
Naj po Borni zgled podani;
Ljudevit pa za nečaka
Isto hoče, pa še bolje,
Naj za kraljem le koraka
Ne nasproti mu na polje,
V miru naj pravično vlada,
Saj za Davorja in Slavo
Dolgo več ne bode gláda,
Ne Morani manjka v Návo.
''Ne od carja, ne od kana
Volja nam ne bo kovana,
Konec naši je milini,
Vendar smo Peruna sini;
Črti ti nam kri pijoči,
Kadar naša strpnost poči,
Isto sij v očeh jim zlobe,
Ko nam pravijo tegobe,''
Vladislava so besede,
Kot zrcalne njega davi,
Ko še skrb mu v misli bede
Dala ni v potí krvavi.
Kaj nečaku naj poreče,
Bolj kot trava v bojnem polju
Cvre mu skrb se v teme olju,
Da se dobro mu izteče.
''Jezik naš le živ ohrani,
Če se Roda Drža skrije
Med gozdov in jam globíje,
Kakor kip z zlata kovani,
Da v zlatnike se prelije,
Enkrat spet pa skupaj zbije
Se, ko bodo skupaj zbrani,''
Ljudevita so besede
Do nečaka Vladislava,
Poslovítve še pozdrava
In v neskončnosti poglede.
15
Carju Ludviku Judita
Sina Karla je rodila
V letu, ko njegova sila
Je pregnala Ljudevita
Iz dežele mu Panonske,
Da zbežal je v Srb iz Siska,
Kjer mu je pregona stiska
Um zmračila in nagonske
V njem značaje prebudila,
Da gostitelja je v strahu
In v do slave padle pláhu
Roka njègova ubila.
Sam na srbski prestol sede,
Carju zadnjič mir predlaga,
Jeze si Bogov nalaga,
Nove žalostne s tem bede.
Srbski narod ga zavrne
In izžene iz gradišča,
V novo stanje spet bežíšča,
Ki se v bolje ne obrne.
V Aziji Tomaž ugasnil
Je še plamen en Slovénov
Pod rezili od Helénov,
Isto Nemcem se je zjasnil
Mrak, ki so si ga skovali.
Dolgih tisoč let Slovani
Bodo v glob verig kovani,
Dokler si po času dali
Bodo kavlje iz čeljusti,
Do takràt spomin zapusti
Jih naj ne, kaj so prestali.
Spomnimo junaških dni se
Starih bojev za svobodo,
Tam, ko našo bistro vodo
So kalile gadje lise.
Da se bóde ta zbistrila,
Svetlim zopet v pesmih znana,
Slavi v vsej milini vdana,
Ki nikoli temna sila
Ni uzela ji spomina,
Ki bi pesmi ga zapele,
Saj bi to edino smele
Od jezika ga pogina.
Dokler pa slovenske blíne
Naše še uho razume, …
O, na zdravje, bojne trume,
V slavo Zorine svetline!