Pesmi
Karantanska vstaja
1
Dédu, Dóbu, Snópu in za cvétne čude,
Ki so podjasníli mavričasto grude,
Z glavo kot v poklonu Svetemu Triglavu,
Nebu, ko me sliši, Zemlji rosni, Návu,
Kakor v zadovoljstvo v glad, trdnósti Rodu,
Ko pozdrav odzdrávlja v lika mi labodu,
Od višin gorá teh, od širin doline;
V glas, Boginja, pridi, da zapoje blíne!
V olje slavčki pluti, madež Biser-Gori,
Saj so kot kresnice, več ne vdani mori,
Pláne naj jih perje, izhlapi da olje,
Da bo zasijala Biser-Gora, polje.
V tvojo čast in slavo, voj moj Gromovládni,
Če ne sij očiščen, zvok pa v kot še zadnji
Pluje naj, kresóči, saj z jantarovíno
Po kovinskih lasih dal si nam modrino.
Kakor geopárda in velblóda skúpa,
Vrat do vrhov krošnje če si narod upa
Dvigniti vesolja, črtov kri pijočih
Ga ogroža sila, kože parajočih
Kakor šib, temníne. Naj se, voj, strelíce
Te jantarovíne spremenijo v klice,
Klice do poguma, v vrelo kri, v kameno
Čast, da spet zasije, kakor v zrklo plávo,
Biser-Gora, prosim Kresnika in Slavo.
Zala Zvonka, pesem mi zapoj o času
Gorotánske vstaje, v tvojem čudnem glasu,
Da na deblo ravno s čopičem vklesana
Bo, če se izrabil bo, iz brade dana
Ali brk bo nova svetlih barv nesoča
Njega bit, da, vila, voda kjer deroča
K morju duh ti nosi, ga ne deneš vanjo,
Ampak spremeniš ga v v zrak plujóčo kanjo.
Naj spomin kot listje v čas jeseni piha,
V čase te tolmunske kana Teleríha,
A ne v kraje tople, Donava kjer pláva
V Črno morje teče, sem, kjer Sava, Drava
Sijeta v mladosti, rasteta v čistósti,
Kjer je še ostalo, krnjene krepósti,
Kjer je še ostala kakor srce zdrava
V žile kri goneče, Samova država.
2
Skriti tam v globini je dravinjskih logov
Eden izmed lepših ójminskih ostrogov,
Kamor ni stopíla noga še bavarska,
Da je ne sekira vzela bi gozdarska.
Med noči temníne, še dreves temnejših
Kresa žar si išče en pogled ostejših,
Ki nocoj poguma s tôporjem je v rôki
Dal pogon ji vesti v zemlji vsej široki.
Najde kres, približa zbranim se poznanim,
Ki v pozdravu dajo mir skrbem prestanim,
Ta pa se ponosno kresa pred postavi,
Ven iz vreče vzame breztelesni glavi
Šop lasu in célo še in vsem jo kaže,
Lice, ki ga zbranih dobro vsak pozna že,
Reče jim veselo: ''Glej, družina zvesta
Moja, tukaj glava črta je Modésta!''
Vstanejo vsi zbrani, dvignejo rogove
Polnjene z medico, šómo za Bogove,
Klic odjekne: ''Slava!'' in čez gozd zaveje,
Skoraj, res le skoraj tja do gozdne meje.
Glavo na prisekan hrast še mladi dajo
In oči belino ven iz nje skopájo.
Reče še besede zbranim knez: ''Volkúna,
Izdajalca Roda, drugo bomo vzeli,
Ko sekire, meči, bodo nas zapeli!''
Noč v veselju mine, preden Zora vstane,
Ogenj vsak pogasne, preden Sonce plane,
Le še dim Pozvízdu v krog okol sledeči
Je dočakal Zoro, Sonca lik žareči.
Ali vest pred jutrom Krnskega je grada
Dohitela kraj, da lica kneza mlada
So kot sneg postala ali skala bleda,
Ko po nekaj časa se vesti zaveda.
In se je začela Gorotánska vstaja,
Roda mi junakov pot do Svárge raja,
Nje brezčasne sile v kri slovensko eho,
Ki brezupu časov dalo bo uteho.
Dali ji brezvrednost in nesmisel eni
Bi, a vendar priča, da je zimzeleni
Narod naš, da tuja sila ne premaga
Ga brez boja in da konec koncev zmaga.
3
Mrak pred Ptujski grad na stražo se postavi,
Kres kopit od konja do ga ne ustavi,
Jezdeca oko je videlo goreti
Baklo, ki sporoča mu, da bo sprejeti
V Vidice naročje, s solzami po licu,
Ker v nevarnost stanje se odzval je klicu,
Klicu domovine, Rodu v čast, prostósti,
Kjer se smrt prezira, kakor v nje novosti.
So besede mile: ''Kaj ubil si Galca?
Saj Volkún za tabo že poslal iskalca
Je, da tebi isto, kot si njemu, stóri,
Sama bom ostala, v upa brez prostóri.''
Reče ji, ko láse plave ji mirúje:
''Kaj je Rodu huje od oblásti tuje,
Ljudstvo izruváno več v nebo ne vzklije,
Saj namen je tisti, ki mu čast umije.
Ljubica, ne skrbi, naj srcé ne toži,
Lepša si od vil vseh, ali njih zdaj kroži
Klic po domovini, važno ni uspeha,
Tudi če umremo, v čas bo šla uteha,
Da smo narod kleni, svoje smo, ne tuje,
Kadar v čase Vesna rože spet posuje,
Ko Perun razmláti led iz rek, potokov,
Takrat zasijalo bo ime iz mraka
Moje, mojih drúgov, vojske, ki me čaka.''
Vidice se čelo je kot um stemnilo,
Žalost neprehodno nič ne bo odbilo,
Kaj v življenju prejšnjem, misli, je storila,
Da se v čas nesrečni zdaj je ta rodila.
Vzeti ji ne more žalost lica lepa,
Kakor moč ne volje, ko vezi oklepa
Mu zaveže trdno in okoli vrata
Mu zaveže šal iz svetlega škrlata.
Konj že beli čaka tam na dvoru Ptuja,
Da ponese kneza, ko se noč prebuja,
Tja na mesto zbrano, čakajo kjer zbrani
Ga, da jih povede v čas spominu dani.
In spomin je tisti, Grúdnu ki kljubuje,
Kakor ti zdaj zbrani stanju sile tuje,
Že odzvani klicu slavne domovine,
Od Bogov povzeti v Írij, v naše blíne.
4
Ogenj, ki od mraza lažno lépost skrije,
Kakor luč vesolja kaže čarovnije,
Kaj nam vse Narava, Zemlja Mati daje,
Čudenje da njej se z ljudskih src ne zmaje;
Tam ob njem je zbrana tisti čas viharjev
Z zemlje vse Koroške, Kranjske gospodarjev,
Da bi izvolíli novega si kneza,
Ker izdal je prejšnji narod, ne ustreza.
Vovh ga v glas pozove, naj ime določi
Si, ki časa vlaga mu ga ne premoči,
Ta pove besede: ''Šeststo let minilo
Je od njega, ki se kri ga je prelilo
Tudi žil do mojih, slavnega Rimljana,
Cêsarja Avrélja, ki bila mu dana
Je modrost in volja, ljudstva blagostanje,
Naj se kri povrne moja v isto stanje!
Naj bo isto ljudstvu, kakor Fúlvijana,
Drugi bom Avrélij, da bo reč poznana,
In prisegam tukaj Slavne na Bogove,
Da ozdrávil kuge naše bom domove,
Da odžene veter sádraste oblake
In da posvečene zopet bojo láke.
Smrt Volkúnu, ki je rod izdal, storimo!
Samo, Božidar in drugi tukaj zbrani,
Boste mi sledili, Stari Pravdi vdani?''
''Bomo!'' v glas edini rečejo večáni,
''Goj, Avrélij Drugi, knez na Gorotáni!''
Hrastov venec pleten vovh mu da na glavo,
Novi knez priseže na Peruna, Slavo.
Zdaj na Krn podajo se, na Sveško Polje,
Kjer je kamen sveti, lik od ljudske volje,
Tam, da knez postane, kot po običaju,
Pa Volkúna žitje spravijo da h kraju.
Noč kresníva mine, preden Zora vstane,
Ogenj vsak pogasne, preden Sonce plane,
Le še dim Pozvízdu v krog okol sledeči
Je dočakal Zoro, Sonca lik žareči.
Pešci, konjeniki tam ob toku Drave
Grejo proti Krnu, v njihove pozdrave
Ogenj žre kostéle, nunci pa visijo
Mrtvi po drevesih, ali pa bežijo.
5
V čredi rajski zbrani, v Léljini sedmici,
Kroži dùhov ples po glavici devici,
Ob rusálskih dnevih, po gozdovih, travi
Zêleni že rastje k jutranji Naravi.
Oj, da, Járilo, že ptic te zbor pozdravlja,
Ali v časih blínskih, ko se zoperstavlja
Gorotán mogočni nékdaj še in slavni
Silam temnim, Davor upov cilj je glavni.
Maribor in Gradec še Slovenji, Celje
Vstali so v uporu, iz k svobodi želje,
Kakor prej, a tokrat sile vse so zbrali,
Da zverùško kugo bi z zemljé pregnali.
Tri že desetletja Gorotán dušijo
Židovske verige, láke že gorijo,
Kakor črte, rezi, Vede in spomini
Ter pravice ljudstva v lastni domovini.
Vsa bolest požrta od strahu ostrine
Ni pa preglasila klic od domovine,
Klic Bogov in Roda na veliko vstajo,
Grom da, kot z oblakov, vragom črnim dajo.
Kot požar poleti po gozdovih, stepi
Zbrali so se meči, tôporji, oklepi,
Da so do jeseni iz zemljé pregnani
Vsi zverùhi, kakor njih še poglavarji,
Več Bavarci, Obri niso tu vladarji.
Ali izdajalska kneza se družina
Še na Sveškem Polju brani, kjer kotlina
Jih z gorá obdana komaj še varuje,
Ko pogin ji lastni narod v volji kuje.
Nunci preživeli še, na Krnu zbrani,
Kneza tam rotijo, da bili poklani
Ne bi skupaj z njim da, k doma od bežanju,
V znanju, da Slovénov par ni maščevanju.
Vendar knez bežati noče od dežele,
Pa k upornim silam pošlje svoje sêle,
Da na Sveško Polje pridejo, povejo,
Kakor mu želijo, na mirovno sejo.
Nuncem pa predlaga: ''Znate govoriti
In laži temníno jo v svetlóst oviti,
Zdaj pa za življenje moje, vaše brige
Tem besed podajte jih sladkóst verige.''
6
Sveško Polje, tam kjer teče reka Glina,
Z njo je prepletena cela ta dolina,
Tróčan Sváten tvori in prestóla, grada
Krnskega še, kjer je slovenska vlada.
Tja so pripeljali sli Volkúna troje
Vodij, ki hotenje ni za njim jih hoje,
Da Avrélij Drugi, Božidar in Samo
Vzroke mu povejo za v nemir to dramo.
Tam ob njem jih nunci vidno vsi rejeni
Sprejmejo v pozdravu, v vidu poglajeni,
Glas Volkúna pravi: ''Čému ljudstvo naše
Vi ste obrníli stran od moje paše?
Kakor oče moj in kakor Borut stari,
Kakor Gorazd jaz še zvest ostanem stvari,
Da kot knez pravico Bog edini da mi
Vladati, a kaj le je narobe z vami?''
Mu Avrélij pravi: ''Ti, tvoj oče, drugi,
Narod ste izdali, ga podvrgli kugi.
Kneza narod daje, Stara Pravda pravi,
Ni oblast mu božja, narod ga nastavi.
Vidim, da so črti glavo ti zmešáli,
Mislim tvojim Židov strupa piti dali.
Ali pa mogoče, v ženski ti opravi
So Bavarci tebe žensko kot imeli,
Gorazda kot talca, da so duh ti vzeli?''
Božidar in Samo tam se nasmejita,
Bledo pa Volkúna lica so prekrita,
Sapo vzame, reče: ''Kneza žališ, gradnik,
Od njegove volje ki si mu odpadnik?''
''Žališ ti Bogove, narodu nezvesti,
Njim in Róti,'' pravi mu Avrélij: ''Knez, ti!
In zato v imenu vseh ti prej naštetih
Knežjih naredim jih te časti odvzetih!''
Jeza gre v Volkúna: ''Drzneš me izdati?
Dal te bom utopíti, glavo stran, zažgati, …''
''O, Volkún, dežela zdaj je zvesta meni,
Gline ob vrhovi vsi so obkoljêni,
S krempljev jaz jo vzamem, kakor tebi, kugi,''
Pravi mu zavzeto tam Avrélij Drugi.
In Volkún ostane kot okamenéli,
Ko spozna, deželo da so mu odvzeli.
7
Kakor mraz z jeseni naredi zimníno,
Isto v mrak zajel je staro to celino,
Rod da še orjaški s Soncem v bran se stavi
V slavni in mogočni svoji tej državi,
Ki prekletstvom časa si je izvolíla,
Da svobodo vzeti si ne bo pustila,
Da tako Bogovi so blagoslovíli
Narod zimzeleni, bit in duha krili.
Kneza so Volkúna preko gor izgnali,
Na Bavarsko, zemlji da ji ne bi dali,
Kri da izdajalska njej po njej ne lije,
Da po njej nezvesto srce ji ne bije.
Ali neprijazna vovha so svarila,
Da napačno stvar je ójminska storila
Sila, da življenje podlo ni končala,
Saj ji povračilo bo usoda dala.
Spet dežela čista je, ker Ogenj sveti
Madeže je olja mogel vse požreti,
Ki so jo kazíla, zdaj se jih umiva,
Gledajoča sóje Svétovid in Živa.
Oj, veselje dajta narodu za stanja,
Saj ga dolgo čaka tisočletje spanja!
Ali za bujenje dal si je pomníštvo,
Narod nezlomljivi, v svoji ki zavesti
Si je pot zarisal po Svarúna cesti.
Knez Avrélij Drugi zdaj deželi vlada,
Tam na Sveškem Polju, tam iz Krna grada,
Kjer besede piše se mu v vlesovíci,
Naroda o časti in njegà pravici.
Vendar na zahodnih mejah Gorotána
Vojska je bavarska že velika zbrana,
Da za križ deželo vzame od Peruna
Spet in v Krn da vrne kneza spet Volkúna.
Tam pri Požarníci, tam na polju zbrane
Bojne si zastave bodo zoper dane,
Da Volkúna žitje ni bilo končano,
Zdaj spoznati zmoto ójminom bo dano,
Saj ga vojvod spremlja Tásilo z vojaki
Zbranimi po vsej ji zemlji vdani mráki,
Da junaštvo bode enkrat še kovano,
V borbi pred sovraga moč premočno zbrano.
8
Da od pòmna mine ne žerjavic gretje,
Vzleti nad deželo, Gamajúna petje,
In s preroškim darom, kroglo prikovano,
Glej deželo nekdaj slavno, zdaj požgano.
Leti le nad Dravo, reko to deročo,
Tja nad Lùrnsko Polje, iznad puščic točo,
Iznad isker mečev, iznad lome ščita,
Iznad kri junakov, tla še z njo prelita.
Leti do zavesti, da upor zatrti,
Rodu dal bo šómo, moč za proti smrti,
Da ne pokončajo tuje njega stéke,
Gorotánska vstaja vpiše se na veke.
Leti, ptič spomina, v druge slavne kraje,
Tam v spomin zapiši druge takšne vstaje.
Ko pa v božjih letih mesci tri miníjo,
Znanja tebe rože naj mokró vzcvetijo.
Tam Avrélij Drugi v čast je Pravde Stare
In njegova vojska stala pred Baváre
Ter pred svoje brate, Rodu več nezveste,
Ki so zapustili tlak Svarúna ceste.
V Írija višinah, Svárge grad svetleče,
Gledajo svoj narod, ki kloníti néče,
Dvignejo kozarce ob uporu vsakem,
Spijejo medico, če iz sloge zmaga
Pride, če nesloga, zgine njena vlaga.
A pred bridkim koncem v reki se krvavi
Je zaklel pri Rodu, Svétovidu, Slavi,
Da ko lipe trikrat bodo tu vzcvetele,
Preden so ostrine mu življenje vzele,
Bodo se vrníli, bodo se Slovani
In se maščevali, bodo maščevani.
Lipe tri te danes mlade tam cvetijo,
Cerkev kjer stoji za iz Megál Marijo.
Zdaj posluh, kozarce dvignimo v višino,
V čast junakom, ki za svojo domovino
Svojo kri junaško, sveto so prelili,
Da nikoli ne bi mi jih pozabíli.
In zahvalo tebi, Deva Zvonka Zala,
Ki moči si glasu mojemu podala,
Naj Avrélij Drugi čuje moč pozdrava,
Ko mu zbrani danes kličemo spet: ''Slava!''