Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor
Pri preučevanju naselitve Slovanov v vzhodnoalpski prostor so nam v pomoč različni viri, pomembni so ostanki sinodalnih zapisnikov oglejskega patriarhata, po katerih je mogoče spremljati razpadanje antične cerkvene organizacije v teh krajih in posredno sklepati tudi o napredovanju Slovanov, sporočila poznejših virov o prvih bojih Slovanov proti Langobardom in Bavarcem (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), pisma papeža Gregorja Velikega, historično delo Historia Langobardorum, v manjši meri toponomastika in predvsem arheološka odkritja.
Uveljavljena doktrina nas uči, da so se Slovani v vzhodnoalpski prostor selili v dveh valovih, prvi slovanski sunek datiramo okoli leta 548-550, geografsko opredeljeno je sunek potekal s severa in severovzhoda, preko Moravskih vrat, prva poselitev je zajela ozemlje ob Donavi, naprej ozemlje Zgornje in Spodnje Avstrije in se nato v manjših sunkih razlije še po dolinah gorskih rek v notranjost vse do Karavank in ob Dravi še naprej proti jugovzhodu.
Leta 588 sledi drugi večji slovanski sunek z jugovzhoda, v povezavi z Avari. Z odhodom Langobardov leta 568 v Italijo so oblast nad panonsko nižino prevzeli Avari in ti so od tod vpadali na ozemlja Bizanca. Leto 582 je pomemben mejnik, saj je padel bizantinski Sirmium, nekdanja metropola Ilirika, Avari in spremljajoči Slovani so se začeli preusmerjati proti severozahodu. Tako je 588 v njihove roke že padlo zgornje Posavje, 591 je bilo osvojeno zgornje Podravje, 592 pa na območju zgornje Drave okrog Lienza že pride do prvih spopadov s severnimi sosedi Bavarci, v katerih slednji zmagajo. Leto 595 je prvi uspeh avarsko-slovanske naveze v novih bojih z Bavarci, ti doživijo hud poraz, saj avarski kagan z svojo konjenico odloči bitko. Po bojih, ki so sledili v naslednjih letih, se dokončno utrdi mejni pas, ki deli vzhodnoalpski prostor med frankovsko in avarsko nadoblastjo. Do leta 600 Slovani dosežejo Istro skozi Postojnska vrata in naselijo ozemlja v teh južnih delih dežele. Nato leta 610 Slovani v vzhodnoalpskem prostoru dosežejo višek svoje ekspanzije z vpadom v Furlanijo in zavzetjem Čedada. Uspešno napredovanje Avarov in Slovanov na zahod je ustavil langobardski limes. Tukaj se je oblikovala narodnostna meja, ki je do danes ostala v glavnem nespremenjena. Po pešanju avarske nadoblasti in neuspelih vojnih pohodih (napad na Bizanc - 626), se je na skrajnih zahodnih mejah avarskega vplivnega območja začel upor Slovanov pod vodstvom Sama, frankovskega trgovca. To je botrovalo nastanku Samove plemenske zveze, ki je omogočila razvoj samostojnega slovanskega družbenega in pravnega reda. Znotraj Samove plemenske zveze so bili tudi alpski Slovani (Vinedi) pod vodstvom Valuka. Njihova krajina je v virih imenovana ''Marca Vinedorum''. Leta 658 Samo umre in njegova zveza razpade. Manjši del razpadle Samove plemenske zveze, z centrom severno od današnjega Celovca je ohranil neodvisnost in je postal znan kot Karantanija.
Viri:
Predavanja Petra Štiha in Matjaža Štiha
Štih, P.; Simoniti, V.: Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. - Mohorjeva družba, 1995
Čepič, Z; Nećak, D.: Zgodovina Slovencev. - Cankarjeva založba, 1979