Jelenk - sveta gora starovercev in Sveta voda Uročka

Jadran Strle je posnel že pet igrano dokumentarnih filmov na temo staroverstva. Prvi se imenuje Iskanje slovanskih bogov v katerem predstavi slovanski olimp bogov Slava Batista. Besedo dobijo tudi raziskovalci slovenske in slovanske mitologije, Andrej Pleterski, Damjan Ovsec, Monika Kropej in še nekateri drugi, med njimi tudi pokojni Nikolai Mikhailov. Naslednji dokumentarec z naslovom Med hribi kačjih glav je prvi, ki se ukvarja s tematiko poslednjih starovercev pri nas. Obravnava ljudsko izročilo z Banjške planote, ki ga je zbral Pavel Medvešček in predstavil v knjigi Let v lunino senco (Taura 2006). Dokumentarec Poganjski ogenj smo že predstavili malo nižje na naših straneh, Jelenk-sveta gora starovercev pa se zopet odvija na Banjški planoti, kjer je gora Jelenk predstavljala eno najsvetejših staroverskih točk. Gora Jelelnk tako kot Triglav povezuje različne svetove in je os sveta.

Sveta voda Uročka je najnovejši dokumentarec na temo stare vere na Krasu. Pripoveduje o zdravilni vodi Uročka, ki so jo domačini uporabljali v zdravilne kot tudi v verske namene.

Mitologija Kurenta

Kurent je slovensko mitološko bitje, ki je morda daleč pred vsemi najbolj spopularizirano in poznano. Manj znan pa je Kurentov izvor, kot tudi njegovo ime. Več o Kurentu si lahko preberete v sledečem članku: Klik

V ogled pa priporočamo tudi slovensko dokumentarno oddajo Mitologija Kurenta - Kurentovanje, ki jo dobite na tej povezavi: Klik

Mokuš

Mokuš (režiser Andrej Mlakar) je slovenski film posnet leta 1999, po skoraj desetletnem zamiku je bil predvajan v ljubljanskem Kinodvoru, izšel pa uradno ni nikoli. Leta 2000 je na festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil nagrado za najboljšo fotografijo in scenografijo, filmske kritike pa so bile različne, tako pozitivne kot tudi negativne. Film velja za ljubezensko dramo, čeprav so nekateri deli prej bližje grozljivki in groteskni drami.

Film pripoveduje o katoliškem duhovniku, ki ga zaradi kršitve cerkvenega reda pošljejo v oddaljen kraj Mokuš, ki je brez duhovnika, saj je prejšnji župnik umrl skrivnostne smrti. Vaščani Mokuša pa so izrazito vraževerni in še staroversko naravnani. Misteriozno so povezani z žensko, ki se jim prikazuje v različnih podobah. Duhovniku, ki hoče obnoviti vaško cerkev in vaščane usmeriti nazaj v krščanski nauk pa delo ne gre od rok, saj vaščani nasprotujejo zgraditvi nove cerkve, saj bi le ta lahko priklicala staroverske demone.

Mokuš je posnet po romanu »Ki jo je megla prinesla« Ferija Lainščka (Prešernova družba 1993). Lainšček je znan po tem, da v svojih romanih vključuje izjemno število mitoloških simbolov, hkrati pa ne vpeljuje »višje mitologije«, bogov in boginj, kot nekateri drugi slovenski avtorji, npr. v zadnjem času Ivan Sivec (Saga o Karantaniji), nekdaj pa Fran Seleški Finžgar, Janko Moder in France Bevk. Več ...

Mokuš je že drugi slovenski film posnet po staroverskih boginjah, prvi je bil grozljivka Morana, posneta leta 1993. Mokuš, ki je tudi ime za močvirsko ptico, je slovanska boginja vode in življenja, v mitologiji pa je žena Peruna, ki jo ugrabi Veles, a jo nato Perun zopet osvobodi.

Ker film Mokuš uradno ni bil nikoli izdan, se ga na žalost zelo težko dobi – tako kot še mnoge druge filme, ki so bili izdani po normalni poti in financirani s slovenskim davkoplačevalskim denarjem. Menimo, da bi morali biti vsi slovenski filmi dostopni javnosti, bodisi na spletu, bodisi na novejših formatih v splošnih knjižnicah. Film Mokuš lahko dobite v mediateki AGRFT v Ljubljani ali na Filmskem skladu.

Morana

Tudi Slovenci smo posneli film s staroversko tematiko. Poskus
posnetja grozljivke z naslovom Morana (1993) je pomenljiv
saj je Morana boginja smrti.

Skupina devetih ljudi se odloči, da bo visoke gore osvojila na precej
nenavaden način z dvema džipoma, kros motorjem in s sodobno tehniko,
ki ji zaupajo. Nenadoma pa se začne oprema kvariti, vse gre narobe in
vedno več je nesreč. Tisti, ki so preživeli, se ne morejo več zanesti
na ostale. Na koncu spoznajo, da je vse odvisno le od njih samih in
narave. Morana jim pokaže svojo divjo moč in mnogi podležejo njeni
sili.

Čeprav odzivi na film niso najbolj pozitivni, je vsekakor vreden ogleda, saj nam govori o napuhu in prevzetnosti modernega človeka, o prepričanju, da razen materialnega in otipljivega ne obstaja nič drugega in o tem, da takšen odnos ljudi pripelje v objem smrti. Pohvalno je tudi to, da je tematika filma postavljena v sodobnost, saj je večina ostalih filmov z mitološko tematiko predstavljenih v obdobje pred nastopom krščanstva. S tem se podaja pomembno sporočilo, da so staroverski bogovi prav tako del našega časa, kot so bili del življenja naših prednikov.

Film dobite pri internetnih piratih, npr. na partisu http://www.partis.si/torrent/podrobno/24198 ali pa v videotekah in nekaterih knjižnicah.

Združitev v Zaflaški

Nadaljujemo s filmskimi priporočili, tokrat z domačim filmom z naslovom Združitev v Zaflaški (KUD Cerkno, 2003), ki je svojevrstna interpretacija Prešernovega Krsta pri Savici oziroma parodija na to pesnitev. Zgodba se dogaja ob koncu pokristjanjevanja, ko se Črtomir s še zadnjimi staroverci bori proti Valjhunu.


Prešernova pesnitev je osrednje besedilo nacionalne literarne zgodovine in je podlaga za mnoga umetniška dela, med drugim je pisateljici Mimi Malenšek služila kot navdih za roman Črtomir in Bogomila (Cankarjeva založba, 1959), glej: Zapisi > Rodna vera v slovenskem leposlovju.

Vsi dialogi v filmu so v Cerkljanskem narečju, nekatere lokacije snemanja pa so bile nekdaj tudi staroverska svetišča. Ruševine cerkve v Jagrščah in Marijina cerkev za dež v Policah sta del prostorskega pentagrama, ki ga tvori več cerkva (glej: Zapisi > Skrivnost pentagrama), Poliška cerkev pa je tudi del staroverskega tročana (glej: Zapisi > Poliški tročan).

Film si lahko ogledate tu: Klik

Poganjski ogenj

Dokumentarni film v režiji Jadrana Sterleta POGANJSKI OGENJ, prikazuje določene obrede in običaje, ki so se na slovenskih tleh ohranili celo do 19. Stoletja, nekateri še dlje.

Prvo zgodbo razkriva g. Pavel Medvešček, raziskovalec in zapisovalec ljudskega izročila.
Poganski ogenj je običaj, ki se je dogajal konec meseca Marca, šele kasneje se običaj prestavi na predvečer Božiča.
Poiskali so suh drevesni panj, imenovan čuj, ga obsekali, pripeljali domov, vanj zabili ročaje, nato pa so to t.i. osvatino previdno prinesli v hišo, jo zakurili na prej popolnoma počiščenem ognjišču. Osvatine se je smel dotikati le gospodar, ki ga jo tudi zakuril.
Dekleta so na ogenj polagale tudi brinove vejice, če je prasketalo, so rekli, da se oglaša drevesni duh.
Namen običaja je bil pomagati soncu, da si opomore.  Čimdlje pa osvatina gori, tem večja bo sreča v hiši , polja in živina pa bodo bolj rodni.
Gospodar je popil nekaj vina, nekaj ga je polil po goreči osvatini. Iz senc ognja je znal razvozlati različna sporočila.
V času goreče osvatine, so pekli in jedli repo – da bi se očistili.
Na goreči osvatini je gospodar prižgal lesno gobo in z njo okadil prostore na kmetiji, da bi odgnal vse zle duhove. Pepel osvatina so odnesli potem na mesto, kjer so poprej drevesni panj izruvali.
Običaj je bil živ še do 2. svetovne vojne, potem pa so ljudje postajali vedno bolj zaprti vase. G. Pavel Medvešček se jim je znal približati in resnično se mu imamo zahvaliti, da dam je toliko starodavnega znanja in informacij o običajih naših prednikov predal naprej.

Drugo zgodbo pripoveduje g. Boris Čok, ki mu jo je zaupala prababica. Bila je dobra pripovedovalka in mu je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v visoki starosti zaupala marsikaj starodavnega s prošnjo, da povedano kar se da dobro čuva in poda naprej tisto, kar so oni morali skrivati. Vendar je to znanje lahko zaupano samo določenim ljudjem.
Ko je ajda jeseni še zadnjič dozorela , so se častilci kulta rodnosti zbrali pri jami Triglavci in odšli do izvira. Svečenice so praproti namakale v izviru in jo onesle domov.
Ponoči ob prvi polni luni so se zbrali v svečanih belih oblekah, dekleta so nosile praprot okoli pasu.
Sredi votline je bil velik kamen z vdolbino napolnjeno z vodo, kar je simboliziralo maternico, s kapnika pa je vanjo kapljala voda, kapnik simbolizira moški ud. Tu se rojeva življenje. Božjeglava-starešina je imel s seboj  več vrst žita, ki so bila pripravljena za jesen. Sledil je obred Devi. V vodo življenja so stresli še orehe – simbole plodnosti.
Po določenem času se je Božjeglava ob belem dnevu napotil ob prvem luninem krajcu do jame.
Žita so vzklila v zdrave kalčke. V zorano zemljo je zasadil žito, ob tem pa je nekajkrat zamrmral: Jari žito!
G. Boris Čok je želel potrditi verodostojnost zgodbe svoje parbabice z obiskom pri neki gospe, ko je v tistih krajih raziskoval krajinska imena. Gospa mu je zaupala – da je bila njena babica zadnja svečenica.

Film si lahko pogleate TUKAJ.

Drevesa pripovedujejo: Hrast

V ogled vam priporočamo dokumentarno oddajo Drevesa pripovedujejo. Posneti so štirje deli, o smreki, lipi, orehu in hrastu. Vsa omenja drevesa imajo poleg materialne, tudi pomembno duhovno vlogo v slovenskem naravoverju. Med vsemi prednjači hrast, ki je bil vedno posvečen najvišjim bogovom, pri nas Perunu. Hrast je pogosto predstavljal tudi kozmično oziroma svetovno drevo, ki po vertikalni osi povezuje vse tri svetove; nebo, Zemljo in podzemlje. Po njem je bilo mogoče priti v najvišje ali najnižje sfere, saj je krošnja predstavljala nebesa, korenine pa podzemlje. Kozmično drevo kaže središče zemlje, »popek sveta« in je zato eden najpomembnejših predstav v vseh mitologijah sveta. Na hrastu se je zgodila tudi božanska borba med Perunom in Velesom v podobi orla in kače, pod hrastom pa se je zgodila nebeška poroka med Jarilom in Maro.

Avtorica serije: Neva Novljan