Staroverstvo in ekologija1



»Ustvarjamo ljudi brez prsi
In pričakujemo od njih kreposti in dejanj.
Posmehujemo se poštenosti
In smo ogorčeni nad izdajalci v naši sredi.«

Lewis, C. S.: Odprava človeka



Danes je ekologija družbeno spolitizirana tema. Veliko se govori o varstvu narave, »zelenem« gospodarstvu, nizkoogljični družbi, ločevanju odpadkov in o družbeno ozaveščenih akcijah. Kot vedno pa je mnogo preveč praznih besed politikov in premalo resnih ukrepov. Že res, da se je v zadnjih nekaj desetletjih občutno izboljšalo ravnanje z odpadki, ampak slednje predstavlja le del te problematike. Še vedno je preveč ostalih negativnih dejavnikov, kot so hrup, zastrupljanje vode in zemlje s pesticidi, erozija prsti in izumiranje mnogih rastlinskih in živalskih vrst.

Sedanji človekov odnos do narave temelji na judo-krščanskih in grško-rimskih vrednotah. Zato narava nima avtonomne vrednosti, prav tako ji nismo ničesar dolžni. Drugačen odnos so imele zgolj arhaične religije, med njimi tudi slovansko staroverstvo. Dokler bo narava zgolj objekt in ne tudi subjekt, glavni ekološki problemi ne bodo odpravljeni. Za Ošlaja je paradoksalno, da se mora danes človek bolj, ne manj ukvarjati s svojim preživetjem. Ne gre več za preživetje posameznika, temveč za preživetje celotne vrste in to zaradi tistih dosežkov, ki so olajšali življenje posameznika. Cena, ki jo bomo plačali za to navidezno ugodje, pa bo katastrofalna. Ekološki problem je v temelju problem človekovega odnosa do narave.

Starovercem je narava v vseh svojih pogledih od nekdaj pomenila najsvetejše, saj iz nje črpali svojo vero. Narava je bila njihov hram, bogovi pa so prebivali v njihovi bližini, v drevesih, vodi, kamnih ali v hribih. Staroverske predstave2 o ponovnem rojstvu duše, utelešene v rastlinah ali živalih, so jih zbližale z naravo do te mere, da so se počutili enaki z vsemi živimi bitji. Zato je povsem naravno, da so živeli v sožitju s prirodo. Tako kot je v naravi življenje ciklično, so tudi staroverci poznali praznično leto z naravnimi mejniki, ki so vplivali na njihove verske predstave. Vendar religija ni nastala zaradi poljedelstva, lova ali ribolova, niti ni nastala zaradi človekovega strahu, ampak je del človekovega nezavednega. Res pa je, da so prej omenjene človekove dejavnosti vplivale na oblikovanje specifičnih verskih predstav oziroma obrednih praks. Kadar pa se človek začne do narave obnašati povsem samovoljno, kakor da mu jo je uspelo podrediti, mu le-ta vrača udarce v obliki ujm, viharjev, poplav, suš in podobnih katastrof. Ohranjanje narave je zato vprašanje človeškega preživetja. Krivec za nastalo situacijo je sodobni človek s svojim antropocentričnim pogledom na svet, kar je značilno tudi za krščanstvo, judaizem in islam. S prevzemom krščanstva se je začela tudi človekova odtujitev od narave. Judovska religija je bila prva, ki ni le ločila človeka od boga, temveč ga je iztrgala tudi iz celote naravnega sveta. Fraser-Darling pravi, da s tem, »ko je zahodni človek prevzel judovsko-krščansko religijo, iz skupnosti z bogom in samim seboj ni izključil le vseh drugih živih bitij, ki niso pripadala njegovi vrsti, temveč je hkrati razvil tudi udobno prepričanje, da je bog ustvaril preostala živa bitja za človekovo uporabo in zabavo«3. Za staroverce pa je človek enakovreden vsem živim bitjem, kar ga zavezuje, da deluje še posebej ekološko.

Kemično onesnaževanje

V Sloveniji imamo mnogo večje ekološke probleme, kot se jih javnost zaveda. Podobni smo zahodni Evropi, kjer so ulice praviloma očiščene, v sprehajalnih gozdičkih pa ni divjih odlagališč odpadkov. Skozi naše oči je torej okolje, če že ne pristno naravno, vsaj kolikor toliko spodobno. Problemi pa se skrivajo drugje, tam, kjer jih naše oči ne vidijo. Poseben problem je zastrupljanje s pesticidi, ki se jih uporablja v industrijskemu kmetijstvu pa tudi v navadnem vrtnarstvu in drugod. Pesticidi so kemična sredstva, ki so jih razvili iz bojnih strupov in jih industrijsko kmetijstvo danes množično uporablja za uničevanje škodljivcev, rastlinskih bolezni in za zatiranje plevelov. Vsi so izjemno strupene snovi, ki organizme ubijajo že v izjemno majhnih količinah4. Pesticidi pa niso nevarni samo rastlinam, katerim so namenjeni, ampak tudi živalim in ljudem, saj se strup v naravi ne razgradi hitro, ampak se prenaša celo po zraku, pride v tla, kjer se akumulira in prehaja nazaj v novo rastoče rastline, v podtalnico in s tem v vsa živa bitja, akumulira se v prehrambeni verigi.

Posledica zastrupljanja je vse več rakavih bolnikov, degenerativnih obolenj in uživanje nezdrave hrane z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo. Zastrupljena voda – v njej danes dobimo vse od svinca, živega srebra, arzenika in azbesta do cianida, benzena in še marsičesa drugega. Seveda ustekleničena voda ne predstavlja rešitve, saj je ta pogosto okužena že pred polnjenjem. Še poseben problem z vodo je v Sloveniji, saj se področja industrijskega kmetijstva pokrivajo z območji vodih virov. Zato je 80% slovenske podtalnice zastrupljene z atrazinom. Zastrupljenje s pesticidi povzroča – o čemer se pa skoraj nič ne govori! – tudi vse manjšo plodnost ljudi in rojevanje nezdravih otrok. Skratka, s kemičnimi strupi ubijamo vodo, naravo, živali, rastline in še sami sebe. Če bomo uničevali naravo, bomo uničevali tudi sebe, dokler se ne bomo enkrat za vselej tudi uničili. Tako kot so se že mnoge civilizacije v preteklosti.5

Staroverci se zato zavzemamo za pospeševanje ekološkega kmetijstva in vrtnarstva, ki se držita tradicionalnih praks in pri katerih se ne uporablja nevarnih kemikalij. Danes, ko vsi hvalimo znanost, pogosto pozabljamo na stara vedenja, ki so nastala s pomočjo neznanstvenih tradicij. Tudi »pleveli« ali »škodljivci« niso škodljive vrste v vseh pogledih, ampak jih je kot plevel poimenoval človek. Vsakemu »plevelu« oziroma »škodljivcu« lahko postavimo naravnega sovražnika, ki zopet pravilno sklene življenjski krog. Vsi poskusi iztrebljanja določenih vrst so se izkazali za slabe, saj ima na zemlji vsaka vrsta svoj namen. Njeno uničenje pa se pokaže nekje drugje in pogosto prinese več slabega kot dobrega.

Ekološki problem pa je seveda širši in je rezultat modernega načina življenja, Slovenija pa je kot del globalnega sveta povezana z vsemi samouničevalnimi vzorci življenja. Postmoderna družba in naše politično-kapitalske elite nas s svojim pogledom na svet vodijo v neizbežen propad ali kot se izrazi France Avčin »v ušesih jim ne šumi listje dreves, temveč jim šumijo bankovci«. Isti ljudje, ki nam prodajajo te izrojene poglede na svet, nas hočejo nato ozdraviti in rešiti probleme. S Komatovimi besedami »imamo v isti osebi lopova in policaja, bolnika in zdravnika, tožnika in sodnika«. Prodajajo nam pravljice, da brez pesticidov nič ne zraste, kot da ne bi imeli lastne bogate tradicije pridelave hrane. Pesticidi kmete spravljajo v odvisnost. Najprej od kupujejo kemikalije proti »škodljivcem«, nato pa od istih ljudi še zdravilo za uničene rastline. Nič novega ni, če povemo, da znanost, kapital in farmacevtske tovarne delujejo z roko v roki, ljudje pa jih nevede še podpiramo, volimo in kupujemo njihove izdelke s katerimi se zastrupljamo.

Biotska raznolikost in gensko spremenjeni organizmi

Pod ekologijo pa ne razumemo zgolj skrbi za naravo in preprečevanje zastrupljenja vseh živih bitij, temveč tudi absolutno prepoved uporabe gensko spremenjenih organizmov in ohranjanje biotske raznolikosti. Staroverci ne podpiramo gensko spremenjenih organizmov, saj ti predstavljajo igranje z neznanim in nespoštovanje vsega svetega, vsega živega. V povsem komercialne namene namreč križajo gene različnih vrst. Nihče ne ve, kaj lahko prinese tako gensko mešanje in lahko se zgodi, da posledic človeštvo ne bo znalo kontrolirati.

Izjemnega pomena je tudi biotska pestrost. Danes zaradi uničevanja naravnih bivališč in drobljenja in zmanjšanja življenjskega prostora namreč izumira ali je ogroženih mnogo rastlinskih in živalskih vrst. Krivo je človekovo nesorazmerno poseganje v življenjsko okolje in onesnaževanje narave; pretirano izkoriščanje domačih vrst in vnos tujih vrst. Tuja vrsta se lahko v novi domovini, daleč stran od vsakršnih naravnih sovražnikov, ki so jo držali na uzdi, prekomerno razmnoži na rovaš domačih vrst. Degradacija okolja6 pa ogroža tudi nacionalno varnost.

Poljščine, sadje in zelenjava v današnji prehrani izvirajo iz divjih rastlin, ki so bile v davnini kultivirane. Prvotni kmetovalci so izbirali in sejali semena rastlin z želenimi lastnostmi, na primer velik pridelek ali odpornost proti škodljivcem, klimatskim stresom in boleznim. Kmetje so vzgojili sto tisoče tradicionalnih sort, od katerih ima vsaka značilen dedni material. Ponekod na območjih primarnih rastišč se takšna tradicionalna človekova selekcija nadaljuje še dandanes. Gensko spremenjeni organizmi pa grozijo, da bodo spodrinili mnogo naših starodavnih vrst, ki so se že izkazale kot zelo dobre, za gensko spremenjene organizme pa ne moremo reči, da je njihova korist večja od škode, ki jo povzročijo. S tem pa za vedno izginjajo tudi mnoge slovenske avtohtone vrste, kar je neprecenljiva škoda za biotsko pestrost vrst na tem območju. Seme avtohtonih sort je bilo skrbno izbrano in vzgojeno za naše podnebje in okolje, hibridno seme pa po parih letih ne rodi več, tako da so ga kmetje prisiljeni vedno znova kupovati, zaradi česar so odvisni od proizvajalcev.

Naslednji problem, povezan s kmetijstvom, je erozija prsti in vedno večje izgubljanje kmetijskih zemljišč7. To se dogaja predvsem zaradi pozidave, v manjši meri pa tudi zaradi zaraščanja. S tem je ogrožen najpomembnejši namen države - nahraniti svoje prebivalstvo. Če se bo izguba najplodovitejših zemljišč nadaljevala, bomo za vedno odvisni od drugih celo pri tako pomembnih vprašanjih, kot je prehrana, saj vemo, da kdor ima nadzor nad nafto ima nadzor nad državami, kdor pa ima nadzor nad hrano ima nadzor nad ljudmi.

Vpliv kemikalij na človeka

Malo znani, a toliko bolj nevarni so vplivi pesticidov in kemikalij na ljudi8, še posebej na moške. To se kaže v izrazitem upadu plodnosti pri moških in v vedno večji podobnosti moških z ženskami. Kot navaja Zupančič, je število spermijev v kubičnem mililitru človeške sperme v zadnjih 50 letih padlo za več kot 50 %. Govorimo lahko o delnem kastriranju moške polovice človeške vrste. Hkrati z manjšanjem števila spermijev pa upada tudi količina testosterona. Če je (sublimirani) libido v samem središču civilizacijskega, kulturnega, inovacijskega in znanstvenega dogajanja, potem njegova razpolovitev poenostavljeno rečeno pomeni, da se bo dogajalo pol manj vsega tega. Vse to ni samo individualni problem posameznika, ampak gre za preživetje človeške vrste kot celote. Stvari so torej bolj resne, kot se zdijo na prvi pogled. Ena od posledic je tudi, da so moški vedno bolj nekritično vodljivi, pasivni, premalo zdravo agresivni in vse bolj apatični.

Kemična kastracija je povzročila, da je ravnotežje med moškim in žensko porušeno v izrazito korist ženske, kar se po Zupančiču kaže v vse večji feminizaciji družbe. Kemični strupi v človeškem telesu delujejo na dolgi rok9, tako da mnogo posledic zastrupljanja še niti ne poznamo. O posledicah raje ne razmišljamo in kot noji tiščimo glavo v pesek.

Namesto konca

Za konec si postavimo še vprašanje, ki se nam ponuja samo od sebe: kakšna bo končna postaja takšnega načina življenja, če se ne bomo kmalu odrekli vsem nepotrebnim strupom in prešli na naraven, človeku prijazen način prehranjevanja? Dejstvo je, da moramo spremeniti naš pogled na svet in naš življenjski slog, če hočemo rešiti tudi vse ekološke probleme. Preiti moramo na obnovljive vire energije, gospodarska rast pa ne sme ostati edino merilo napredka.

Navsezadnje, kaj pa je življenjski standard, če jemo zastrupljeno hrano in pijemo kontaminirano vodo? Dogaja se paradoks civilizacije, da nerazviti umirajo ob prazni skledi zaradi lakote, razviti pa ob polni skledi zaradi degenerativnih obolenj in raka, ki jih je v veliki meri povzročila ravno nezdrava hrana. Sodobni človek si je vzel pravico, da živi v hudo breme naslednjim generacijam. Staroverci pravimo, da ni pomembna samo trenutna ekonomska korist, temveč tudi solidarnost z zanamci, ki šele prihajajo. Zavedati se moramo, da narava lahko preživi brez nas, mi pa brez nje ne moremo. Človek se bo najbolje varoval, ko bo dal prednost naravi in svetosti življenja, oziroma ko bo ponovno našel izgubljeno ravnovesje, simbiotski odnos z naravo.



Opombe:

1. Ekologija je širši pojem, ki vključuje mnogo več kot zgolj varstvo narave. V članku je na kratko predstavljen ekološki pogled na svet skozi staroverske oči. Bralce vabimo, da si več o ekologiji preberejo v literaturi, ki je priložena članku.
2. Več o tem v članku Staroverstvo danes: http://ajdi.org/staroverstvo.html
3. cv Ošlaj, B.: Človek in narava : osnove diaforične etike narave. – Znanstveno in publicistično središče, 2000
4. Naštevanje vseh negativnih lastnosti bi zahtevalo daljši članek, kar pa tu ni namen. Bralce vabimo, da se s tem seznanijo s pomočjo literature, ki je priložena članku – predvsem z deli Antona Komata.
5. Glej: Propad civilizacij: kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada (Diamond, J. M). - Učila International, 2007
6. Tako je v prvi polovici devetnajstega stoletja samo še eno tretjino Slovenije pokrival gozd.
7. Delež njivskih površin na prebivalca nas postavlja na rep Evrope, saj njive pokrivajo le 15 % površine države.
8. Zupančič omenja, da »ena od razlag za razpad rimskega imperija, zaradi česar je potem evropska civilizacija nazadovala v temačni srednji vek, ta, da je rimska elita tedaj začela jesti hrano, ki so jo kuhali v svinčenih posodah. Vemo, da se svinec v telesu kopiči in da poleg ostalega niža inteligenčni kvocient. Če nekateri znanstveniki trdijo, da je rimski imperij propadel zato, ker mu je zmanjkalo velikih idej in projektov, je mar »neznanstveno« domnevati, da je množična zastrupitev z veliko bolj zahrbtnimi in milijonkrat bolj toksičnimi pesticidi ter drugimi krivospolnimi kemikalijami lahko usodna za celo planetarno civilizacijo?«
9. Če se neki mušici, ki se hitro množi, odrašča in umira, v nekaj generacijah povsem spremeni življenje, zdravje ali pa celo izumre, nam to veliko pove tudi o človeku. Le da bomo pri ljudeh to videli dosti kasneje, ko bo morda že prepozno.



Literatura:

Zupančič, B. M.: Prva od suhih krav. – Cankarjeva založba, 2009
Komat, A.: Simbiotski človek. – Samozal., 2008
Komat, A.: Nespametni bodo žejni. - Ara, 1999
Nežmah, B.: Intervjuji: ekosofi. - Umco, 2009
Diamond, J. M.: Propad civilizacij: kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada. - Učila International, 2007
Ošlaj, B.: Človek in narava: osnove diaforične etike narave. – Znanstveno in publicistično središče, 2000
Avčin, F.: Človek proti naravi. - Tehniška založba, 1969



Ostala literatura:

Arne Naess : Ecology, community and lifestyle : outline of an ecosophy. - Cambridge University Press, 1991
Komat, A.: Zaton Prometejeve dobe. - Študentska založba, 2000
Komat, A.: Umetnost preživetja. – Samozaložba A. Komat, 2009
Komat, A.: Pesticidi, ubijalci življenja. - Tangram, 1995
Nežmah, B.: Ekosofija [Uporabljeno dne 2010-05-17] Dostopno na URL: http://www.mladina.si/tednik/200927/ekosofija
Geister, I: Zagovori narave. – Samozaložba, 1994
Carson, R.: Nema pomlad. - Državna založba Slovenije, 1972
Weiss, H.: Medicina v primežu podkupnin: šokantno razkritje delovanja farmacevtske industrije, ki si s podkupovanjem zdravnikov zagotavlja velikanske dobičke: zdravniki kot pomagači farmacevtskih koncernov. - Učila International, 2009