Ajdi
Ko so prišli naši predniki na naše ozemlje, so na njem naleteli na staroselce. Zanje in za naše
prednike se je po dolgih stoletjih, ko je spomin nanje že zbledel in ko so se ljudje na tak ali drugačen način pokristjanili, uveljavilo ime Ajdi. Staroselci so se z novimi sosedi sčasoma pomešali, nekateri pa so za ohranitev vere in navad svojih prednikov zbežali in se naselili v težko dostopnih krajih, gorskih vaseh in gradiščih. Ti kraji so še danes imenovani po njih in so nam znani kot Ajdovski gradci ali Ajdovščine. V vseh primerih, kjer naj bi po izročilu živeli, gre za predslovanska grobišča in najdišča.
V bajkah in pripovedkah Ajdi nastopajo v različnih vlogah. Običajno so prikazani kot velikani, izjemoma kot palčki, vedno pa so pogani. Obdarjeni so z nadnaravnimi močmi in so tako zmožni presegati fizične in duhovne meje navadnega človeka. Ruševine rimskih mest so naši predniki imeli za delo velikanov ter jih tako pripisovali Ajdom. Učili naj bi jih tudi raznih veščin preživetja; pridelovanje hrane, oblikovanja kovin in spoznavanja skrivnosti narave.
Beseda je izposojena iz nem. Heide, srvnem. heiden "pogan", kar je verjetno prek got. izposojeno iz gr. ta ethe, dobesedno "ljudstva". To je izpeljanka iz grške ethos "rod, pleme, narod". Izraz nastopa z enakim pomenom v slovenskih kot v nemških pripovedih in toponomistiki.
Dandanes se zdi, da potrošniška družba doživlja višek svojega razvoja. Zasičeni smo z raznoraznimi podatki, novodobnimi vrednotami, lažnimi potrebami in ideologijami. Pod lupino tega modernega načina življenja pa zija praznina. Najgloblja potreba - potreba po duhovnosti pa ostaja v 21. stoletju nepotešena. V svoji duši človek še vedno išče odgovore na večna vprašanja o tem, kdo smo in od kod in kam gremo.
Za odgovore na ta vprašanja in za zapolnitev duhovne praznine se lahko obrnemo nazaj k svojim koreninam in nadaljujemo dolgo tega prekinjeno tradicijo spoštovanja "stvarstva in onostranstva". Naši daljni predniki so imeli visoko razvito mitologijo in s tem povezano naravno verovanje z zakoni, ki zagotavljajo vežno kroženje življenja in smrti, poletja in zime.
Vsaka kultura in religija sta nekaj posebnega; plod tisočletnega razvoja ljudstva. Še posebej v veri se zrcali narava nekega ljudstva in pogosto tudi okolja, v katerem živi. Nasilno širjenje vere in kulture je zatorej moralno sporno in neetično. Kot potomci staroslovanskega ljudstva na tem prostoru nadaljujemo tradicijo čaščenja svojih bogov, ki se je v ljudskem izročilu naših pokristjanjenih prednikov ohranila kot kresovanje na poletni in zimski solsticij ter druga praznovanja povezana z naravnimi ciklusi.
Za nekatere predstavlja krščanstvo velik del ljudske identitete, kar je po dobrem tisočletju prevlade katoliške cerkve na slovenskem razumljivo. Čeprav je sam izvor krščanske vere neevropski, se je v njej ohranila kontinuiteta ljudskih običajev, le da so ti dobili novo vsebino. Nekatere tradicije, ki jih je prevzelo katolištvo, so se tako ohranile do danes, po svojem izvoru pa so še staroverske. Te tradicije in rituali nam še danes, čeprav v manjši meri, bogato zapolnjujejo duhovno življenje.